24/03/2026
📸
🙋♂️ "Rojstnodnevnih 2900 metrov višincev za 29 let 🍀🚀
Zakaj? Ker želim spoznati dele sebe, ki jih še ne poznam. Tiste tihe, skrite plasti mene, do katerih v vsakdanjem življenju nimam pravega dostopa. Spoznavanje sebe na surov, boleč in hkrati neverjetno živ način.
Vsak nov izziv prinese podobno izkušnjo: dvome, šepetajoče izgovore in tisti glas v glavi, ki išče najlažji izhod. Tisti glas, ki pravi: “Ma zakaj si to delaš? Ustavi se, saj ne zmoreš več.” In iskreno - včasih mu skoraj verjamem.
Zadnji meseci so prepleteni s takšnimi trenutki. Telo se uči, raste, se prilagaja. Vedno znova me preseneča, koliko zmore, ko mu dam priložnost.. Treningi niso več samo rutina. Postali so prostor, kjer gradim odnos s sabo. Kjer se učim vztrajati. Kjer se učim poslušati in zaupati sebi v iskanju meja.
Ta dan je bil en cel izziv. Hormoni so že tako imeli dovolj dela z vsem, kar prinese tisti del meseca (punce vemo) in telo enostavno ni sodelovalo. Protestiralo je na vsakem koraku. Pri četrtem vzponu se je začelo zares: temnenje pred očmi, mehke noge, slabost, ki te ustavi sredi koraka. Mrzlica na koži, a vrenje telesa v notranjosti. Spet je šlo za odločitev mnogih trenutkov: neham ali nadaljujem. Lahko bi odnehala. Nihče mi ne bi zameril. Svet bi se vrtel naprej popolnoma enako. Ampak jaz bi vedela - in to je tisto, kar odtehta, znova in znova. Tam nekje na 641354. koraku sem sprejela odločitev in si rekla: “Ajde. Pa da vidimo, kam to pelje, do kje gre danes lahko telo.”
Včasih so čisto tihe bitke, ki se odvijajo nekje globoko v nas, prostor, kjer najdemo vero vase in kjer se rojeva nekaj posebnega: ne popolnost, ne nepremagljivost, ampak odnos do sebe, ki nas nosi tudi skozi vse druge vzpone v življenju.
Zadnja slika: lupčki mojega Korija, na katerega sem noro ponosna, da me vse vikende spremlja pri novih izzivih. 🐶🐾🩷
📍Šmarna gora - 8 vzponov in 1 polovičen.".