10/04/2026
Nadaljujem od včeraj.
Poleg 5 čutov (vid, sluh, okus, vonj, dotik) obstajajo še trije sistemi, ki vplivajo na zmožnost regulacije živčnega sistema: interocepcija (zaznavanje notranjih občutkov kot že omenjena lakota, utrujenost, čustva), propriocepcija (zavedanje telesa v prostoru), vestibularni sistem (ravnotežje in gibanje).
Razvijanje interocepcije nam pomaga razumeti lastna čustva in potrebe tako omogoča samoregulacijo – v tem primeru odmor, malico, stranišče. Če je ta slaba, imamo težave s prepoznavanjem utrujenosti, stresa..
Propriocepcija nam pomaga pri zavedanju, kje so roke noge, koliko sile uporabiti za prijem, gibanje. Slepo tipkanje je primer zelo dobre propriocepcije. Nekatere otroke pomirja stiskanje, potiskanje, nošenje težjih predmetov.
Vestibularni sistem nam pove, ali se telo premika – kam in kako hitro. Gugalnica ali vrtiljak sta recimo pripomočka, ki stimulirata ta sistem in mnoge pomirjata – oziroma potrebujejo več tovrstnih dražljajev.
Vedenje torej ni nujno upiranje avtoriteti ali navodilu, temveč preprosto odziv živčnega sistema. Nekateri otroci se hitreje preobremenijo kot drugi, nekateri potrebujejo več gibanja, drugi več tišine, tretji več vrtenja. Ljudje na splošno imamo različne senzorične potrebe. Lahko potrebujemo več dražljajev za regulacijo, ali pa naš živčni sistem hitro postane preobremenjen, ker zaznava preveč dražljajev.
Senzorična občutljivost pomeni, da je okolje za nas hitro preglasno, svetloba premočna, dotike občutimo kot neprijetne, preveč ljudi in gibanja povzroči preobremenjenost. Potrebujemo več miru, tišje okolje, več časa za umiritev.
Po drugi strani lahko naš živčni sistem potrebuje več gibanja ali senzoričnega vnosa, da se počutimo regulirano. Glasno govorimo, se dotikamo različnih stvari, iščemo močan objem, se vrtimo, tečemo, skačemo.
Torej pri vsakem izmed 8 senzoričnih sistemov (vid, sluh, dotik, okus, vonj, propriocepcija, vestibularni sistem, interocepcija) smo lahko občutljivi (dražljaji so za nas hitro premočni) ali pa iščemo stimulacijo (potrebujemo več dražljajev).
Če je simualcije preveč pride do umika, stresa, izpada; če je simulacije premalo se pojavi nemir, iskanje gibanja.
Torej, vsak človek ima drugačen senzorični profil. Kot prstni odtis.
Kar vpliva na načine za regulacijo čustev, koncentracijo, vedenje, odziv na stres. In problematično vedenje je način, kako živčni sistem poskuša doseči ravnovesje.
*Zgornji zapis je poenostavljen povzetek epizode podcasta https://seed-sew-llc.mykajabi.com/blog/nervoussystemRachelAlyssa (priporočam!).
Ali zato moramo tolerirati kakršnokoli vedenje? Ne, seveda ne.
Je pa potrebno, da v prvi vrsti razumemo svoj živčni sistem in razvijemo mehanizme, ki nam pomagajo doseči ravnovesje preden pride do preobremenjenosti sistema. Oziroma prepoznati, katera okolja, dražljaji so za nas preveč. Podobno velja za otroke – v vsakem primeru, pa je najprej potrebno dobro preučiti sebe in svoj senzorični profil, preden rešujemo druge😉
In kje je tu joga? Ja, četudi morda globok vdih in izdih ne bo žepna rešitev za vsak živčni sistem, ti joga pomaga razviti odnos s sabo.
In dopustiti, da čutiš, to kar čutiš. Markirati bolečino, čustva, vsa občutja, da sploh vemo, kaj se dogaja v telesu in kako smo. Ker brez zavedanja, ti tudi poznavanje tvojega senzoričnega profila ne koristi.
Na koncu vedno prispem do prisotnosti in zavedanja.
Maham, Blažka
Disclaimer: This transcript was generated with the help of AI and may contain minor errors or inconsistencies. Please refer to the audio for the most accurate representation of the conversation.