16/02/2026
V soboto in nedeljo smo nastopili na največjem možnem tekmovanju v grappling športih – ADCC Trials, ki ga pogosto imenujejo olimpijske igre grapplinga.
Tekmovanje je potekalo v Beogradu in tukaj je moj povzetek.
Najprej bi rad izpostavil Andreja.
Andro je k meni prišel trenirat že kot izoblikovan atlet in izkušen športnik. Dobro se zavedam Andrejove kakovosti – je zelo izkušen tekmovalec in izjemno nadarjen borec.
V najinem odnosu sem pred tremi leti prevzel vlogo njegovega kondicijskega trenerja in sparing partnerja, zato ga poznam zelo dobro.
V zadnjega pol leta se je Andro pridružil moji ekipi oziroma mojemu klubu - Perun Martial Arts.
Od takrat delujem tudi kot njegov trener.
Za njegov razvoj kot jiu-jitsu tekmovalca si ne lastim zaslug, saj je Andro že sam po sebi izoblikovan športnik.
Verjamem pa, da sem k njegovemu razvoju pomembno prispeval kot sparing partner in kondicijski trener.
V no-gi grapplingu ima Andro zagotovo več izkušenj in znanja kot jaz, kar njegov zadnji rezultat več kot jasno potrjuje.
Andro je v prvem krogu tekmovanja prepričljivo zmagal.
V naslednjem krogu je Andrej naletel na izjemno izkušenega tekmovalca, zelo znano ime v tem športu.
Pojavljali so se dvomi, ali bo Andrej kos temu izzivu in ali je tehnično že na tej ravni. Po tem, kar sem videl, je Andrej temu tekmovalcu zelo dobro pariral in mu bil večkrat resna grožnja.
Tekmovalec, ki je po točkah premagal Andreja, je moral v naslednjem krogu zaradi poškodbe predati dvoboj.
Prepričan sem, da je k tej poškodbi v veliki meri prispeval prav Andrejev pritisk in tempo iz prve borbe. S tem se je tudi strinjala ekipa s katero smo šli v Beograd.
Na žalost taktičnega dela še nimamo dovolj dobro pokritega, smo pa dokazali, da lahko tehnično in fizično – kot majhna ekipa iz Slovenije – pariramo največjim imenom v tem športu.
Rad bi izpostavil tudi Andrejevo predanost temu športu.
Še nisem spoznal tako predanega atleta, kot je Andrej.
On živi življenje rokoborca/grapplerja.
Naredila sva načrt, da dolgoročno povečava mišično maso in se približava telesni teži okoli 80 kilogramov, hkrati pa je imel Andrej cilj nastopiti v kategoriji do 66 kilogramov.
To pomeni, da se je od novembra sistematično delalo na zniževanju telesne teže in prilagajanju trenažnega programa.
V zadnjih urah pred tehtanjem sem bil ob njem kot asistent in iz prve roke videl, kako mučen proces je to v resnici – nekaj, česar si večina ljudi sploh ne zna predstavljati.
Iz 70 kilogramov sva z metodami, ki so v borilnih športih dobro poznane, prišla na 65,5 kilograma.
To je bilo za Andreja izjemno naporno in izčrpavajoče, po pravici povedano pa mi tudi samemu ni bilo vseeno, ko sem videl, kako stresno je to zanj.
Če povem odkrito – Andrej je v tistem trenutku izgledal, kot da je resno bolan, kot da se počasi poslavlja od življenja.
A tehtanje je opravil kot pravi profesionalec – kar tudi je – in v roku 24 ur sva telesno težo uspešno spravila nazaj na 74 kilogramov.
Zelo naporno za telo, izjemno stresno za telo, a žal del realnosti tega športa.
Kot bi rekli kolegi Američani: another day in the office.
Iskreno mi je žal, da ta šport nima večje medijske prepoznavnosti.
Fantje, dekleta, trenerji in ekipe bi si zaslužili več pozornosti in posledično večjo finančno podporo.
To bi omogočilo bolj optimalne pogoje za delo, priprave v drugih državah z močnejšo konkurenco ter več izmenjav znanja.
Le tako se lahko nivo dvigne na naslednjo stopnjo.
Sam sem v tem procesu sklenil bratski odnos z bratskim klubom iz sosednje Hrvaške, iz Zagreba – Grindhouse Combat Club. Z njimi sodelujemo že tri mesece in rezultati so vidni.
Andro je s tem nastopom dokazal, da sodi v sam vrh tega športa.
Izjemno sem ponosen nanj in na naš skupni dosežek!!
Elio
