24/05/2026
BELSKA PLANINA IN STRUŠKA
Za majski pohod smo Rečički planinci izbrali prelepo Belsko planino in Struško. Zjutraj smo se lahko pripeljali še do Križovca. Potem pa pot pod noge. Najprej smo prišli mimo pašne planine Pusti rovt. Nadaljevali smo po cesti, vseskozi smo lahko občudovali be**no na Golici. Potem pa smo zavili desno proti sedlu Kočna, vendar smo naprej obiskali Belsko planino ali Svečico. Planina je pravljična, leži zahodno od najvišjega vrha Struške na njenih južnih pobočjih. Na planini je čudovita pastirska koča, ki je sedaj še zaprta, v poletnih mesecih pa nudijo hrano in pijačo. Iz planine je idiličen, res idiličen razgled na okolico, videli smo ves greben do Kepe, Julijske Alpe, Spodnje Bohinjske gore, Blejsko jezero pa še in še. To je tudi najvišja planina v Sloveniji. Sneg pretekli teden je sicer poteptal avriklje, vendar nekaj jih še bilo, je pa bilo okrog koče polno prelepih plavih encijanov. Po kratkem počitku smo nadaljevali proti Struški. Struška nima toliko obiskovalcev kot njena soseda - Golica, vendar se splača povzpeti nanjo. To je široka gozdnata gora nad Javorniškim rovtom. Od daleč je videti precej čokata, predvsem pa "plešasta". Tako kot po večini grebenskih karavanških vrhov, tudi po Struški poteka meja z Avstrijo. Na severno stran padajo strme in precej podrte stene. Na južnih pobočjih pa je trava, nizki borovci, nižje pa gozd. Na njenem pobočju smo danes lahko občudovali predvsem veliko encijana, ki bo kmalu v polnem razcvetu. Kot nogometno igrišče je velik prostrani vrh Struške, ki pa je danes nudil prečudovite razglede na vse strani. Videl se je celoten greben od Stola naprej, Košute, KSA v daljavi, tudi pogled v sosednjo Avstrijo je segal daleč, z eno besedo čudovito je bilo. Na vrhu smo si res vzeli precej časa za malico, počitek in občudovanje lepot, ki so nas obdajale. Nazaj smo se vračali po grebenski poti, ki pa je tudi nekaj posebnega, saj so na eni strani prepadi, na drugo stran pa obširni travniki. Tudi med sestopom nas je spremljalo različno cvetje, od avrikljev, encijanov, narcis, in mnogo drugih rožic@. Sestopili smo na sedlo Kočna, potem pa se po isti poti vrnili do prevoznih sredstev. Namen je bil obiskati še Javorniške slapove, vendar smo se morali vračati po cesti na Planino pod Golico. Obiskovalcev in prometa je bilo ogromno, zato so uvedli tak prometni režim. Čudovit dan smo preživeli, na Golici se je trlo obiskovalcev, mi pa smo imeli pot skoraj samo zase. Vsi smo se strinjali, da je bil današnji pohod za dušo in oko. Hvala vsem, ki ste se pohoda udeležili in prispevali k vzdušju, da smo se imeli lepo. Vabljeni na naša naslednja druženja.
Vodja pohoda: Irena Škulj, vodnica PZS
