16/01/2024
Največja lepota prakse Ashtanga joge je, da je včasih tako prokleto grda.
Ja, grda! Prokleto grda.
Sploh, ker zahteva od mene, da sem tam, tudi, ko dejansko nisem.
In kruta realnost prakse ti običajno prisoli klofuto že pri prvem ciklu pozdrava soncu.
Ekam inhale - tole je tvoj dan: ne da se mi, slabo sem spala, utrujena sem od vožnje, skregala sem se s partnerjem, otroka sta tečna, skrbi me, strah me je, nisem jedla, zbolela sem, musklfiber, nobenega ravnotežja nimam!
Včeraj sem z lahkoto, fak, danes se komaj dotaknem prstov.
Dan nikoli ni enak dnevu in tudi moje telo nikoli ne odreagira na položaj tako kot včeraj.
Včasih letim med položaji, kot peresce, drugič nosim na hrbtu afriškega slona.
“Lepota” ashtanga prakse te v dobrih 90min, 41 položajih poskrka v vrtinec emocij, nelagodja čustev, položajev, ki jim želiš ubežati. Želiš odnehati.
Nič kaj lepo, a?
In sredi najbolj surovega boja te kar naenkrat zadane občutek predaje, pa ne tiste, ko pospraviš podlogo.
Katja, ne brcaj proti toku!
Samo spusti.
Posrka te stanje brezčasnosti, lahkotnosti, umirjenosti. Lahko bi rekla tudi ravnodušnosti.
In tukaj se skriva čarobnost prakse, po katero in zaradi katere se na podlogo vračam vsakič znova.
Ja, prokleto grda, a zaradi nje je moje življenje lepše. 🙏🏼
