10/06/2026
To pa je bil vikend, en tistih, katerega bi lahko zapisali z veliko začetnico.
Člani Pohodniškega društva Novo mesto smo se ob podpori Mestne občine Novo mesto udeležili že 28. srečanja planincev Balkana, to je srečanje planinskih društev s celega Balkana. Naš cilj je bil Sutomore v Črni gori. V četrtek smo štartali zgodaj, saj smo se zavedali, da bo pot dolga. Vodila nas je proti Dalmaciji in nekje na pol poti smo si zamislili počitek. Kaj pa če bi to izgledalo tako, da bi skočili kar tako, mimogrede na eno ferato? V mestu Omiš smo imeli odlično priložnost za to. To je bila moje prvo srečanje s plezanjem v steni. Kljub začetnim pomislekom, so me naši profesionalni vodniki prepričali: „Probaj, vse te bomo naučili!” In za to sem jim neizmerno hvaležna, za novo znanje, motivacijo in zaupanje. Na vrhu smo bili nagrajeni z izrednimi pogledi na morje, na reko Cetino in na okoliške vrhove. Pot smo nadaljevali preko impresivnega Pelješkega mostu, mimo Dubrovnika, obalnih krajev, preko meje in smo že smo bili v Črni gori. Zdelo se nam je, da bomo v predvidenem času na cilju. Dokler se nam niso domneve zrušile kot hišica iz kart, obtičali smo v koloni, zaradi visokih državniških obiskov na ta dan so gladko malo zaprli ceste kar za šest ur… Kljub pozni uri so nas pričakali gostitelji v Domu solidarnosti v Suromoru in nam razdelili sobe, kjer smo utrujeni zaspali kot majhni otroci.
Zjutraj smo se zbudili v nov sončen dan, sitnosti prejšnjega dneva so bile samo še bled spomin. Gostitelji so nas odpeljali v bližnji Bar, kjer smo si ogledali ostanke mesta s tisočletno zgodovino. Zanj pravijo, da so Črnogorski bizantinski Pompeji. Obiskali smo trdnjavo, muzej, sakralne objekte in tudi staro oljko, ki naj bi štela več kot 2000 let. Med temi starodavnimi zidovi in tlakovanimi ulicami sta tudi kava in pivo čisto drugačnega okusa. Popoldan je bil rezerviran za plažo, toplo morje in sonce sta kombinacija, ki ne zataji. Na večerjo smo se v skupen prostor odpravili v društvenih majicah. Prav zanimivo je bilo prepoznavati člane ostalih društev. Bilo nas je kar 18 in 7 držav, iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, Črne gore, BIH, Makedonije, Bolgarije in seveda domačini črnogorci. Sledilo je druženje ob živi glasbi, pravi mednarodni miks napevov, melodij in jezikov. Vse smo znali peti…
Naslednji dan je bil dan za planinarjenje. Organizirani sta bili dve turi, ena bolj zahtevna, druga malo manj. Cilj je bil skupen, povzpeli smo se na goro Rumija (1594m). Na tem mestu se srečata celinska in mediteranska klima. Na eni strani se razprostira pogled na najvišje vrhove Prokletij, ki so še zasnežene in na Skadarsko jezero, ki meji na Albanijo. Na drugi strani pa vidiš mesto Bar z luko in neverjetno modrino Jadranskega morja. Predsedniki društev so imeli popoldan sestanek, kjer so med drugim odločili tudi, kdo bo organizator srečanja naslednje leto. Prav veseli smo bili, da je ta čast doletela društvo iz Postojne, naslednje leto namreč praznujejo 70? let ustanovitve. To odločitev so razglasili na slavnostni večerji.
Hitro je prišel čas za slovo, v nedeljo smo se po skupinskem fotografiranju polni vtisov in lepih občutkov odpravili proti domu.
Kaj naj rečem še ob koncu? Če strnem misli le v enem stavku: toliko različnih doživetij, novih dognanj in novih prijateljstev na enem mestu. Ponosna sem, da sem lahko članica Pohodniškega društva Novo mesto. Skupaj pišemo neverjetne zgodbe, niso pa še vse napisane.
Sedaj se oziramo že naprej, Bolgarija prihajamo…
Karmen Štupar
