04/08/2026
Srce vsakega doma je kuhinja. Tudi na našem družinskem taboru ni nič drugače.
Imamo prostorno kuhinjo, iz katere se ves dan širijo prijetne vonjave in kjer nastajajo okusni obroki za vse udeležence tabora.
Delo se začne že zgodaj zjutraj. Pripraviti je treba zajtrk, malico, ki jo planinci odnesejo s seboj na pohod, in seveda skuhati dišečo kavico za vse, ki si brez nje težko predstavljajo začetek dneva.
Ko so želodčki napolnjeni, sledi pomivanje posode, pospravljanje jedilnice in prve priprave za kosilo. Če je treba, se naši kuharji odpeljejo v dolino po svež kruh in manjkajoče sestavine. Pogosto pa v trgovini poiščejo tudi kakšen priboljšek, da po napornih turah razveselijo naše planince.
Ko se dan preveša v popoldan, njihove misli že bežijo k večerji in načrtovanju obrokov za naslednji dan.
Ni malo dela, ko je treba napolniti več kot štirideset želodčkov. A z dobro voljo, iskrenim prijateljstvom in čudovito energijo, ki je ves čas prisotna, vse poteka lahkotno in z nasmehom.
Za dobro kuhinjo niso dovolj le recepti. Potrebni so odlična organizacija, občutek za količine, izostren okus, veliko izkušenj in predvsem srce. Vse te vrline ima naš glavni kuhar Pavel. Njegova pomočnika, Igor in Rade, ki se je pridružil letos, sta prav tako nepogrešljiv del ekipe. Vsak od njih odlično obvlada svoje delo, skupaj pa ustvarjajo vzdušje, v katerem se prepletajo odgovornost, humor in prijateljstvo.
Vsi trije so markacisti pri Pohodniškem društvu Novo mesto in predvsem veliki prijatelji. Že vrsto let prostovoljno skrbijo, da na družinskih taborih nihče ne ostane lačen. Tabor brez njih si je skoraj nemogoče predstavljati.
Počaščena sem, da sem lahko del te ekipe in da po svojih močeh pomagam pri pripravi obrokov. Njihova dobra volja, nagajiva igrivost in iskren smeh so nalezljivi. V njihovi družbi delo ni nikoli breme, ampak postane prijetno druženje, kjer vsak prispeva svoj delček.
Najlepša nagrada za vsakega kuharja pa je trenutek, ko otroci in odrasli pohvalijo pripravljeno jed, z nasmehom izpraznijo krožnike in se z veseljem vrnejo po »repete«. Takrat je ves trud poplačan.
Naši kuharji si zaslužijo posebno mesto in poseben zapis. So tihi junaki tabora, ki iz sestavin ne pripravljajo le okusnih obrokov, temveč ustvarjajo občutek doma. Kajti hrana ni le gorivo za telo, je tudi način, kako nekomu poveš, da ti je mar.
Pravijo, da gre ljubezen skozi želodec. Jaz pa verjamem, da je hrana, pripravljena z ljubeznijo, vedno okusnejša. V vsakem grižljaju je namreč nekaj, česar ni mogoče stehtati ali zapisati v recept, delček srca človeka, ki jo pripravlja.
