19/05/2026
🟩⬜Ko ima otrok dva trenerja
👉Ena najbolj nevarnih stvari v športu je, ko ima otrok dva trenerja — dejanskega trenerja in starša, ki želi prevzeti to vlogo.
Trener govori eno, starš drugo, otrok pa ostane ujet med dvema različnima navodiloma, pričakovanjema in pogledoma. Na koncu ne ve več, komu naj verjame in komu naj sledi.
⚽Šport bi moral biti prostor razvoja, zaupanja, discipline in veselja. Toda v trenutku, ko starš postane še “dodatni trener”, se pri otroku pogosto začne notranji konflikt. Na treningu posluša trenerja, doma posluša starša. Če sta si sporočili nasprotni, otrok izgubi občutek varnosti in jasnosti.
Trener ima nalogo, da otroka vodi športno.
Starš pa ima veliko pomembnejšo nalogo — da otroka podpira.
To ne pomeni, da starša šport ne sme zanimati ali da ne sme imeti mnenja. Pomeni pa, da mora razumeti svojo vlogo. Otrok po tekmi ne potrebuje še ene analize, kritike ali predavanja v avtu na poti domov. Potrebuje občutek, da je sprejet tudi takrat, ko mu ne gre. Potrebuje nekoga, ki ga vpraša:
»Si užival?«
in ne samo:
»Zakaj nisi podal?« ali »Zakaj nisi več tekel?«
❕Ko starš prevzame vlogo trenerja, pogosto nehote začne pritiskati na otroka. Vsaka napaka postane tema pogovora, vsaka tekma ocenjevanje vrednosti. Otroci začnejo igrati iz strahu pred razočaranjem, ne več iz ljubezni do športa. Takrat šport izgubi svoj pravi pomen.
Dober trener razvija igralca.
Dober starš razvija človeka.
⭐Najmočnejši športniki niso tisti, ki imajo največ pritiska, ampak tisti, ki imajo največ zaupanja in podpore. Otroci potrebujejo jasnost. Potrebujejo vedeti, kdo jih vodi in kdo jim stoji ob strani. Če trener trenira, naj starš zaupa procesu. Če otrok pade, naj bo starš tisti, ki ga pobere, ne tisti, ki ga dodatno obremeni.
👉Najlepše, kar lahko starš da otroku v športu, ni taktika.
Je mir.
Je podpora.
Je občutek: »Ne glede na rezultat sem s tabo.«
Ker starš ni trener.
Starš je varen prostor, kamor se otrok vedno lahko vrne.🫂
