21/12/2025
Nekaj letošnjih tur imam še na dolgu.
Ena od teh se je zgodila poleti na najbolj vroč julijski dan. Na dan, ko je bil po več kot mesecu dni stopnjevanja vročine napovedan možen dež. In midva sva ravno ta dan sklenila obiskati Pohorje.
Že nekaj časa je bilo prečenje v planu. Izbirala sva med divjanjem in počasnim tempom. In ker je počasen tempo prinesel hkrati tudi vikend pobeg, sva izbrala le tega.
Dobila sva se kar pri Juretu v službi in že do Dravograda, kjer sva imela vlak, zašvicala ful. Kljub temperaturam tik pod štirideset je bilo treba nekaj pojesti in ravno ob poti je bil Super gril. Sva preverila ponudbo in poklepetala z lastnikom. Vredu dečko, nimaš kaj.
Naslednja s katero sem klepetala, je bila uslužbenka na drugi strani linije SŽ, saj nisva znala kupiti karte za kolo. 🙈 J*p, doktorat iz tega, da se karta kupi samo na vlaku. 😂 Je pa bila gospa na drugi strani super prijazna, kot tudi kasneje na vlaku sprevodnik in strojevodja, ki sta združila moči in nama našla izstopno postajo z nadstreškom, da nisva kar takoj postala mokri žabi. Ker ja, v Podvelki je že nalivalo.
Od vseh dni se je ravno ta dan uresničila napoved. Grrrr
Vremenske aplikacije so kazale izlitje do šeste ure, klic na Rusko kočo je povedal, da bo treba pohiteti, ker ob osmih zapirajo. Nekako sem sicer izsilila, da naju počakajo, če že imava rezervacijo za spanje in so naju res. Pričakali s toplim pohorskim loncem in žgočim žganjem, ki je poskrbel za ogrevanje po dežnem vzponu. Ja, nisva čakala do šestih na suhem, sva upala, da si z gondolo rešiva nekaj minut, a glej ga zlomka: če grmi in bliska , le ta ne vozi. Seveda, da ne. In kdaj bo nehalo, se ni vedelo. Čakanje na to bi prineslo ali rešitev ali spanje pred zaprto kočo. Zato sva raje izbrala romantično kolesarjenje v dežju po mariborski klasiki do Belvija, kjer naju je presenetil konec naliva ter odprta gostilna.
Ker je šlo gor v turbo, je bil pred nadaljevanjem še čas za nekaj, kar pogreje premočene kosti. 😉 Potem pa v šusu dalje.
O tem, kakšna sva prispela do Ruške koče raje nebi. Še dobro, da so naju sploh spustili noter. Mokra, blatna, kolesa kot po motokrosu ...
Ne samo, da so naju spustili noter. Odstopili so nama tudi prostor za sušenje in vroč tuš. Čeprav, kaj obleči potem, če je tudi tisto v nahrbtniku skoraj premočeno. Ker??? Ker sem prvič v življenju ne spakirala rezerve v vrečko. Prvič. In zadnjič. Dežna palerina nahrbtnika pa ni zdržala vsega. No, pajkice za spanje in pulover so ostali suhi, vse ostalo pa je romalo na sušenje. Zjutraj sva kot dva totalna amaterja pobirala perilo dol in ga zlagala nazaj v nahrbtnike. 🙈 Vse se je posušilo, le pozabljene nogavice v nahrbtniku ne. In čevlji. Letos smo imeli očitno trend gonjenja v mokrih šuhih. 😝
Po odličnem zajtrku in zbujanju v sončno jutro, sva odrinila dalje. Nasmejana in odločena, da nama včerajšnja mokra dogodivščina ne bo pokvarila vikend pobega. Kar bo še vlažno, bova sušila na Ribniški, sva rekla, kjer sva načrtovala naslednje spanje. Načrtovala že, le da sva ga kasneje odpovedala, saj sva kljub ležernemu tempu prišla tako hitro do Pesnika, da sva rezervacijo spanja odpovedala in se povzpela direkt na Kope.
Vmes sva se vozila gor in dol preko pohorskih gozdov, mimo potočkov in voda, ribnikov in jezerc, mimo skoraj nič prometa, v hladu, ki sva ga bolj potrebovala prejšnje dni v dolini, z razgledi v zeleno barvo in skozi tišino. Še največji živ žal je bil na Rogli, kjer sva imela na Pesku sladek postanek, čeprav se zajtrk še ni niti dobro polegel. 🙈
Do Pesnika je cesta še najslabša, a to hkrati pomeni nič prometa. Vesela, da obstaja še nekaj takšnih odsekov. Res.
Od Pesnika gor sva šla po že znani trasi, saj sva nedolgo nazaj kolesarila na Ribniško s Kop in naredila krog na Pesnika in nazaj gor. Zadnji del je kar fajn nasut. Nimaš kaj. A to vsem skupaj doda svoj čar.
Na Kopah pa bum. Dejanski. Vse zasedeno in polno. Bike park je privabil mnoge, spet drugi so se prišli višje ohladiti peš, družine so nabirale prve korake v hribih in vsi so sedeli pri Zajcu in čakali na kosilo tako kot midva. 😁
Hkrati sva pogledovala proti Veliki Kopi in jo gledala tako dolgo, da sva se odločila, da naju počaka.
Spet mi je bilo vroče, čevlji so bili še vedno morki in veliko bolj lagodno se je slišal spust v dolino kot grizenje v breg. Slišal že, slišal. Ampak tam nekje na polovici spusta sem Juretu priznala, da sem naveličana asfalta, ovinkov in nič dela. 🙈 J*p. Čisto zares. Živi dolgčas. A do Šentjanža je bilo treba, ker naju je tam čakal avto, doma pa razočarana otroka, ki sva jima s predčasnim povratkom pokvarila vikend Sam doma. No, bolj bica hotel. 😝 Ti starša ti. Pa saj bova kmalu spet kam šla. 😉 Ker kdaj pa ne. 😂
