04/10/2025
Izpolnitev želja…
Lansko leto sem se v jeseni preizkusil na srednjem jezeru Vogršček. A moja velika želja je bila zmerom se preizkusit tudi na velikem jezeru. Njegove zaraščene obale, z gozdom do roba jezera na južni strani in prav tako divjo obalo na severni strani, iz katere je dovoljeno loviti, dajeta jezeru oz. akumulaciji poseben čar in tisti rahel pridih po divjini.
Z Valterjem, ki je domačin iz teh krajev, sva se odločila, da se kot amaterja lotiva tudi tega izziva, sedaj v jeseni. Tudi tokrat nama Primorska burja ni prizanašala, vmes sva spet imela en deževen dan, in nagel padec temperatur. Le občasni presledki, ko se je veter umiril in je bila jasna noč, so pokazali čare tega jezera. Vkljub temu, da sem po nezgodi pozabil del delov za čoln doma, sva skušala iztržiti kolikor se je dalo in sva precej lovila kar na met iz obale.
A kmalu sva ugotovila, da sva skoraj prekratka za dosego razdalj, kjer je dno neporaslo in koliko toliko brez ovir, da je ribolov mogoč in varen za naju ter ribe pri morebitnem drilu. Na srečo si je Valter uspel izposoditi en starejši gumenjak z mehkim dnom, in ni nama preostalo drugega kot pljuniti v roke in prijeti za vesla.
Delala sva kot namazan stroj, jaz sem bil veslač in tip na sonarju, Valter pa je odlagal na mesta kjer sva se odločila, da bi se riba lahko gibala in mogoče hranila. Ne jaz ne on nisva poznala jezera in lokacij, ki bi bile zanimive. Skušala sva si pomagati z mojim malim Deeperjem in telefonom. Zanimalo naju je predvsem, kje ni ovir, izrastkov korenin, štorov ali vej, ali so kaki prehodi na dnu, kjer bi se splačalo odložiti vabe in do kod lahko greva , da bova še lahko varno ujela in spravila na suho kakšno ribo.
Po napornem veslanju nama je uspela najti tri mesta, ki so se nama zdela precej zanimiva in odločila sva se, da bova tam odložila svoje vabe.
Utrujena, sva se odločila počakati 24ur, da vidiva če bo kak odziv in če sva se odločila prav.
Kot se je pozneje izkazalo sva kljub mukam in burji, ki nama je velikokrat onemogočila izpluti z čolnom, odločila prav. Kljub temu, da sva prvih 48ur bila skoraj brez prijema in da je kasneje Valter izgubil 4 ribe, ki so se snele, nisva obupala.
Po dobrem premisleku čez noč, sem se odločil, da mu pokažem novo navezo t.i. D-Rig z monofilno vrvico, ki jo pozneje tudi uporabil in se je izkazala za odlično rešitev. Po zamenjavi naveze, Valter ni izgubil nobene ribe več. Zamenjala sva tudi pristop k hranjenju in pripravi hrane. Tokrat sem mu svetoval, da hraniva minimalno z bolj atraktivno pripravljeno hrano in postaviva tako imenovane zasede. Sam osebno na eni od mojih palic, sploh nisem hranil in sem lovil samo z boilijem na lasu in majhen PVA žepek, ki mi je še omogočal dober met iz obale.
Najine muke in trud so bili kmalu poplačani in pričeli so se vrstiti prijemi rib, ki so predvsem pri Valterju po vsakem prijemu pridobivale na teži. Čeprav sem tudi sam uspel ujeti ribe in tako doseči moj cilj, mi je bilo pomembneje, da moj prijatelj doživi tisti pravi občutek, ko ti uspe in se ti požene kri po žilah, ko vidiš , da si ujel lepo ribo. Kot začetniku pod narekovaji sem mu to privoščil in zato sem se odločil, da mu bom skušal pomagati doseči cilj, ujeti ribo nad 10kg. Ni mi bilo težko ob manjšem vetru plezati po zaraščeni obali in odvreči njegovo palice na mesto , kjer je lovil, ali pa se vsesti v čoln in ga odpeljati do mesta, da je lahko odložil na novo in zopet čisto malo nahranil. Takoj, ko se je veter malo umiril sem izkoristil in prijel vesla v roko, zaklical : ! »Valter greva!«
In že sem ga peljal na lokacijo.
In tako se je zgodilo, da je Valter doživel pravi šok in je v roku 12 ur kar 4 krat izboljšal svoj PB. Čeprav nama ne gre za dokazovanje pred drugimi, pa je bil najin cilj več kot presežen in njegova želja je bila uslišana. Polna veselja sva se objemala in veselila njegovega uspeha. Adrenalin nama ni pustil spati in veliko noči sva prebedela do zgodnjih jutranjih ur. Med pogovori in šalami pa sva nestrpno čakala še na kak prijem. Vmes sva imela kar nekaj obiskov prijateljev, pa tudi ribičev iz tujine, ki so iskali informacije na koncu pa smo postali prijatelji in smo skupaj preživeli kak popoldan v prijetnem klepetu in prigodah, ki smo ji že vsi od nas doživeli za vodo. Smeha in veselja je bilo na pretek.
Tu pa tam so se vrstili še prijemi rib in dnevi so stekli kot da bi rekel nič.
Prehitro so minevali in žal je prišel čas, ko smo se morali posloviti. Tudi midva z Valterjem sva si dala roko in si obljubila, da se naslednjo leto spet vidiva, kje se še nisva povsem odločila a izvedeli boste ko bova tako daleč.
S težkim srcem sem zapuščal to prelepo jezero a hkrati sem bil vesel, da sem pripomogel k temu, da se je mojemu prijatelju uresničila želja in da bo imel lepe spomine na najin skupen ribolov na Vogrščku.
Hvala Valterju za prijetno družbo in potrpljenje z mano, vam pa želim še veliko prijetnih uric za vodo in čim več lepih rib.
Jaz pa grem sedaj na okrevanje in masažo moji bolečih mišic od veslanja, se slišimo.
