Dnevnik nogometaša, Rapočeva Ulica 18, Maribor (2026)

16/09/2026

15. SEPTEMBER

Danes sem na trening prišel brez kopačk.

In jih nisem pozabil.

Že prej smo vedeli, da danes ne bomo šli na igrišče. Trening je bil napovedan nekoliko drugače kot običajno in ko sem pripravljal stvari, je bilo skoraj čudno, da v torbo nisem dal vsega tistega, kar običajno vzamem s sabo. Danes nismo potrebovali kopačk. Niti žoge.

Celoten trening smo imeli v telovadnici in danes naj ne bi trenirali nog. Danes naj bi trenirali nekaj, česar se ne vidi.

Glavo.

Ko smo se zbrali, je bilo vzdušje sprva precej sproščeno. Nekaj zbadanja med fanti, malo smeha in verjetno tudi nekaj radovednosti, kaj bomo sploh počeli toliko časa brez žoge. Potem pa smo začeli in precej hitro sem ugotovil, da današnji trening ne bo nič lažji samo zato, ker na koncu ne bom imel blatnih nogavic.

Zadnji dve tekmi sta nam dali kar nekaj materiala za razmišljanje. Najprej smo ob polčasu vodili 0 : 2 in izgubili, potem smo na naslednji tekmi skoraj zmagali, pa v zadnji minuti prejeli gol za 2 : 2. Dve popolnoma različni tekmi, vendar imata nekaj skupnega. V obeh smo bili zelo blizu temu, kar smo želeli, potem pa se je nekaj spremenilo.

In danes nismo iskali odgovora v nogah.

Govorili smo o tem, kaj se zgodi v glavi, ko vodiš. Kaj se zgodi, ko narediš napako. Kaj se zgodi, ko pogledaš na uro in veš, da je do konca samo še nekaj minut. Kaj narediš, ko začutiš strah, da bi lahko izgubil nekaj, kar imaš praktično že v rokah.

Pri nekaterih vprašanjih je bilo najprej precej tiho.

Potem je nekdo nekaj povedal. Drugi je dodal svoje. In počasi smo ugotovili, da se nam dogajajo zelo podobne stvari, čeprav jih na igrišču vsak doživlja zase.

Sam sem priznal, da sem proti koncu zadnje tekme že čakal na konec. Nisem razmišljal o tem, kaj lahko naredimo v naslednji akciji. Razmišljal sem o tem, koliko časa je še ostalo.

In prav tam smo se ustavili.

Mentalni trener nam je govoril o fokusu, ampak ne kot o nečem, kar enkrat vklopiš in potem devetdeset minut ne izgubiš. Govorili smo o tem, kako hitro nam misli pobegnejo. K rezultatu. K napaki, ki smo jo naredili minuto prej. K sodniku. K temu, kaj bo trener rekel po tekmi. Ali pa že k zadnjemu žvižgu.

Tekma pa se medtem še vedno igra.

Delali smo vaje, pri katerih ni bilo pomembno, kdo je hitrejši ali tehnično boljši. Moral si poslušati, reagirati, ostati zbran in opaziti, kdaj ti misli odidejo drugam. Pri eni sem bil prepričan, da bo enostavno, pa sem se zmotil skoraj takoj. Fantje so se mi smejali in seveda sem se smejal tudi sam. Čez nekaj minut se je isto zgodilo drugemu.

Bolj ko je trening tekel, manj se mi je zdelo nenavadno, da smo danes brez kopačk.

Potem smo govorili še o samozavesti. O tem, da je ne moreš graditi samo na rezultatu. Če sem samozavesten samo takrat, ko zmagujemo, kaj se potem zgodi po porazu? Če vase verjamem samo takrat, ko igram dobro, kaj se zgodi po prvi napaki?

To vprašanje mi je ostalo.

Na koncu smo za nekaj časa zaprli oči in si predstavljali tekmo. Ne popolne tekme. To mi je bilo pomembno. Predstavljali smo si tudi napako, pritisk, izgubljeno žogo, težek trenutek. Potem pa tisto, kar pride za njim. Naslednjo reakcijo. Naslednjo odločitev. Naslednjo žogo.

Ko sem odprl oči, sem bil še vedno v isti telovadnici.

Nisem bil prepoten kot po običajnem treningu in noge niso bile težke. Pa vseeno sem imel občutek, da smo danes trenirali nekaj, kar bomo na naslednji tekmi potrebovali prav tako kot vse ure, ki jih preživimo na igrišču.

Ko sem šel domov, je bila torba nenavadno lahka.

Brez kopačk. Brez blatnih stvari. Brez tistega običajnega vonja po treningu.

V glavi pa sem odnesel precej več kot običajno.

Naslednjič, ko bo težko, ko bomo vodili, ko bo do konca ostalo samo še nekaj minut ali ko bom naredil napako, se bom mogoče spomnil današnje telovadnice.

Ne rezultata.

Ne zadnje minute.

Samo tega, kar je pred mano.

Naslednje žoge.

MISEL DNEVA
Danes nismo trenirali, kako hitreje premakniti noge. Trenirali smo, kako v najtežjih trenutkih na pravem mestu obdržati glavo.

13/09/2026

13. SEPTEMBER

Danes je tisti čuden dan po tekmi, ko še vedno v glavi slišiš zadnji sodnikov žvižg. Zjutraj sem se zbudil in nekaj sekund sploh nisem razmišljal o nogometu. Potem pa se mi je vse vrnilo. Vodstvo. Občutek, da bomo zdržali. Pogledi proti uri. Zadnje minute. In potem tisti gol za 2 : 2.

Tako blizu smo bili.

Mogoče me ravno zato danes malo bolj boli. Če bi mi pred tekmo nekdo rekel, da bomo vzeli točko, bi verjetno drugače gledal nanjo. Toda ko vodiš in si praktično že tam, ko v glavi že vidiš konec tekme in veš, da moraš zdržati samo še malo, je remi skoraj kot poraz.

Včeraj smo bili drugačni kot na prejšnji tekmi. To sem čutil že med igro. Po tistem porazu smo veliko govorili, analizirali, iskali, kam je izginil naš fokus. Trener se je vrnil, spet smo delali skupaj in včeraj sem imel občutek, da smo na igrišče prinesli nekaj več. Nismo bili popolni, daleč od tega, ampak bili smo bolj podobni sebi.

In potem pride zadnja minuta.

Ko se bliža konec in vodiš, se čas začne obnašati čudno. Pogledaš proti semaforju in minuta se zdi dolga kot pet. Vsaka žoga proti našemu golu postane nevarnejša, vsak izgubljen dvoboj malo bolj boli. Ne razmišljaš več tako sproščeno kot prej. Sam pri sebi sem samo čakal, da sodnik zapiska.

Mogoče je bila težava prav v tem.

Čakali smo na konec, namesto da bi še naprej igrali.

Potem je prišla tista akcija. Danes bi jo lahko stokrat zavrtel nazaj in iskal, kdo bi moral stati kje, kdo bi moral prej zapreti, kdo bi moral dobiti dvoboj. Verjetno bomo nekaj od tega videli tudi na analizi. Ampak včeraj, v tistem trenutku, sem samo gledal žogo, ki je končala v naši mreži.

2 : 2.

Nekaj sekund tišine, potem pa moraš žogo odnesti na sredino in poskusiti še enkrat. Čeprav nekje v sebi že veš, da časa skoraj ni več.

Po tekmi je bila garderoba drugačna kot po porazu. Nihče ni razbijal stvari in tudi tiste prave jeze ni bilo. Bolj tišina. Nekaj fantov je gledalo v tla, nekdo si je dolgo odvezoval kopačke, kot da se mu nikamor ne mudi. Verjetno smo vsi razmišljali isto.

Samo še malo bi morali zdržati.

Danes pa se sprašujem, ali je »zdržati« sploh prava beseda.

Mogoče moramo naslednjič, ko bomo v podobnem položaju, narediti ravno nasprotno. Ne čakati, da tekma mine. Ne braniti rezultata samo v svojih glavah. Še vedno igrati. Še vedno zahtevati žogo. Še vedno razmišljati o naslednji akciji in ne o tem, koliko sekund je ostalo.

Točka je točka. Prvenstvo je dolgo in verjetno bomo na koncu veseli tudi kakšne takšne. Toda danes je še ne znam gledati tako.

Danes vidim predvsem dve točki, ki sta nam ušli v zadnji minuti.

In mogoče je prav, da malo boli.

Ker smo po prejšnji tekmi potrebovali odgovor in včeraj smo ga vsaj deloma dali. Bili smo boljši. Bolj skupaj. Bolj mi.

Samo konca še nismo znali odigrati.

To se bomo morali naučiti.

Ker tekma ne traja toliko časa, dokler se nam zdi, da smo naredili dovolj.

Traja do zadnjega žvižga.

MISEL DNEVA
Včasih ne izgubiš zmage zato, ker ne znaš igrati. Izgubiš jo, ker začneš čakati na konec, še preden je tekme zares konec.

11/09/2026

11. SEPTEMBER

Danes se trener vrača.

Včeraj sem šele opazil, kako drugače je, ko ga ni. Trening je bil normalen, drugi trenerji so ga dobro izpeljali in pravzaprav nam ni nič manjkalo. Pa vendar je nekaj manjkalo. Njegov glas, kakšna pripomba ob igrišču, tisti pogled, pri katerem že vnaprej veš, da bo čez nekaj sekund ustavil vajo in nas vrnil na začetek.

Ko sem danes prišel v garderobo in izvedel, da bo spet z nami, sem se kar nasmehnil. Včeraj smo se še šalili, kako je brez njega bolj mirno, danes pa se mi zdi, da smo ga pravzaprav pogrešali bolj, kot bi mu bili pripravljeni priznati.

Ko je prišel, seveda ni bilo nič filmskega. Nihče mu ni ploskal in nihče ga ni objemal. Nekdo je samo vprašal, ali je zdaj že zdrav, drugi pa takoj dodal, da bi mogoče vseeno moral še kakšen dan počivati. Vsi smo se začeli smejati, tudi trener. Čez nekaj minut je bilo vse spet tako, kot da sploh ni manjkal.

Potem smo šli na igrišče.

Že pri eni prvih vajah je zapiskal, nas ustavil in začel razlagati, kaj delamo narobe. Pogledal sem proti enemu od fantov in oba sva se samo nasmehnila. Včeraj sem pisal, da lahko dobrega trenerja slišiš tudi takrat, ko ga ni. Danes sem ugotovil, da ga je vseeno nekoliko bolje slišati, ko dejansko stoji ob igrišču.

Ampak današnji trening je imel zame še nekaj drugega. Po zadnjem porazu smo veliko govorili o tem, da nismo bili pravi. Analizirali smo tekmo, videli, kako smo po vodstvu 0 : 2 počasi izgubili nadzor, in ugotovili, da problem ni nastal šele pri enajstmetrovki v zadnji minuti. Začel se je veliko prej, ko smo izgubili zbranost, razdalje, mirnost in tisto povezanost, zaradi katere smo prve tekme igrali tako dobro.

Danes se mi je zdelo, da se trener ni vrnil samo zato, da bi ponovno vodil trening. Kot da smo se vsi skupaj vrnili k nečemu, kar smo zadnje dni malo izgubili.

Ni bilo velikih govorov. Samo delo. Ustavil nas je, ko ni bilo dobro, pohvalil, ko smo naredili tako, kot smo se dogovorili, in zahteval ponovitev, kadar je vedel, da zmoremo bolje. Pred nekaj tedni bi me mogoče motilo, če bi isto situacijo ponavljali trikrat. Danes sem jo razumel drugače.

Ker zdaj vem, kako hitro te na tekmi kaznujejo stvari, ki jih na treningu narediš samo približno prav.

Ko je bilo konec, sem bil utrujen, trener pa je že nekaj razlagal enemu od fantov. Čisto običajen prizor. Takšen, ki ga vidiš skoraj vsak dan in ga zato niti ne opaziš več.

Danes sem ga.

Včeraj ga ni bilo. Danes je spet tukaj.

In mogoče se tudi mi počasi vračamo.

Ne k štirim zaporednim zmagam in ne nazaj k temu, kar smo bili pred porazom.

K delu.

Ker naslednje tekme ne bomo dobili zato, ker si želimo popraviti prejšnjo.

Dobili jo bomo samo, če bomo ponovno dovolj dobro naredili vse tiste majhne stvari, zaradi katerih smo bili dobri že prej.

In danes smo jih začeli ponovno delati.

MISEL DNEVA
Včasih vrnitev enega človeka ne spremeni treninga. Samo spomni ekipo, kam želi skupaj iti.

10/09/2026

10. SEPTEMBER

Danes je trener zbolel.

Ko sem izvedel, sem najprej pomislil samo: Okej, kdo bo pa danes vodil trening? Potem sem se sam sebi malo nasmejal. Kot da brez njega ne bi vedeli, kaj početi. Saj imamo še druge trenerje, poznamo način dela, vemo, kaj se od nas pričakuje. Pa vendar je bilo že ob prihodu v garderobo malo drugače. Njegovega glasu ni bilo. Ni ga bilo tam, kjer ga običajno vidiš, še preden sploh dobro odložiš torbo.

Fantje smo se seveda takoj začeli šaliti. Nekdo je rekel, da bo danes trening zagotovo lažji, drugi, da bomo mogoče končno lahko naredili kakšno stvar brez tega, da nas nekdo ustavi in zahteva ponovitev. Smejali smo se, ampak ko smo prišli na igrišče, sem kar hitro ugotovil, kako močno se navadiš na človeka, ki je vsak dan tam.

Trening so prevzeli drugi trenerji in vse je teklo normalno. Pravzaprav zelo normalno. Vaje so bile pripravljene, vedeli smo, kaj delamo, in nihče ni bil izgubljen. To mi je bilo zanimivo. Vedno sem trenerja nekako povezoval z njegovimi navodili, s tem, kar pove pred tekmo, z njegovim glasom ob igrišču in s tistimi trenutki, ko te popravi. Danes pa ga ni bilo in vseeno je bilo veliko njegovih stvari še vedno na igrišču.

Pri eni vaji sem skoraj avtomatično popravil svoj položaj, še preden je kdo kaj rekel. Točno sem vedel, kaj bi mi povedal. Ko smo izgubili žogo, je nekdo zaklical isto stvar, ki jo poslušamo že tedne. Pri drugi situaciji je soigralec opozoril drugega, naj ne zapusti prostora. Kar naenkrat sem imel občutek, da smo si nekatere njegove besede že tako zapomnili, da jih govorimo drug drugemu.

Mogoče je to tudi del dobrega trenerja, o katerem nikoli nisem razmišljal. Da ni dober samo takrat, ko stoji pred tabo. Nekaj njegovega dela mora ostati tudi takrat, ko ga ni.

Po treningu sem se spomnil zadnjih tekem. Kako so trenerji ob poškodbi našega soigralca ostali z nami, kako je ob tisti izključitvi cela klop skočila pokonci in kako smo po porazu skupaj gledali posnetke ter iskali, kje smo izgubili tekmo. Včasih jih vidim samo kot ljudi, ki od mene ves čas nekaj zahtevajo. Še hitreje jih tako vidim takrat, ko sem utrujen ali ko me trener popravi ravno v trenutku, ko sem prepričan, da sem naredil prav.

Danes sem ga videl malo drugače, ravno zato, ker ga ni bilo.

Ko sem po treningu pospravljal kopačke, sem pomislil, da mu verjetno ne bi nikoli povedal, da smo ga pogrešali. Fantje pač takšnih stvari trenerju ne govorimo. Verjetno ga bomo, ko se vrne, najprej vprašali, ali bo zaradi bolezni trening kaj krajši, potem pa se bomo spet pritoževali, ko nas bo tretjič ustavil pri isti vaji.

Ampak danes sem vseeno razumel nekaj.

Trener ni samo človek, ki vodi trening.

Če svoje delo opravlja dobro, ga lahko včasih slišiš tudi takrat, ko ga sploh ni ob igrišču.

In danes smo ga.

MISEL DNEVA
Včasih šele takrat, ko nekoga ni, opaziš, koliko njegovega dela je že ostalo v tebi.

09/09/2026

9. SEPTEMBER

Danes je samo nov dan. In mogoče mi je ravno to všeč.

Ko sem se zjutraj zbudil, nisem najprej pomislil na zadnjo tekmo. Nisem še enkrat odigral tistega drugega polčasa v glavi in nisem razmišljal o enajstmetrovki v zadnji minuti. Tudi jeze ni bilo več toliko. Nekje je še ostala, ampak ni bila več prva stvar, ki sem jo začutil.

Ležal sem še nekaj minut in gledal skozi okno. Čisto navadno jutro. Šola, potem trening, zvečer domov. Jutri verjetno podobno. V nekem trenutku sem pomislil, kako čudno je, da sem zadnje tedne skoraj vsak dan čakal, kaj se bo zgodilo. Kot da mora vsak dan prinesti nekaj velikega.

Pa ni treba.

Zadnje obdobje je bilo res polno vsega. Štiri zmage zapored, potem poraz, ki še vedno malo boli. Poškodba soigralca, ki ga zdaj dolgo ne bo z nami. Prestopni rok in prijatelj, ki ni vedel, kaj naj naredi. Prepir v garderobi. En dan sem bil samozavesten, drugi dan brez volje, potem jezen. Vmes sem sedel z mentalnim trenerjem in poskušal razumeti, kaj se dogaja v moji glavi. Včeraj smo gledali še posnetke tekme in iskali trenutke, ko smo izgubili tisto, kar nas je prej delalo dobre.

Danes pa nimam ničesar velikega za razmišljati.

In prvič po nekaj dneh imam občutek, da mi tega niti ni treba.

Popoldne bom prišel v garderobo in verjetno bo vse tako, kot je bilo že stokrat. Nekdo bo imel preglasno glasbo, nekdo bo spet iskal nogavico, za katero bo prepričan, da mu jo je nekdo skril, čeprav jo bo imel v torbi. Nekdo bo prvi zunaj z žogo, drugi bo prišel zadnjo minuto. Potem bo trener poklical in bomo šli.

Ko sem danes pripravljal torbo, sem vzel kopačke v roke in se za trenutek spomnil, kako je bilo nekoč. Takrat nisem razmišljal o samozavesti, fokusu, taktiki ali o tem, ali sem mentalno dovolj močan. Nisem analiziral vsake napake. Žogo sem vzel samo zato, ker sem želel igrati.

Včasih pogrešam tisti občutek.

Zato danes ne želim na trening z mislijo, da moram nekaj dokazati. Niti sebi. Rad bi samo spet začutil žogo. Tisti prvi dotik, ko jo dobiš ravno prav pod nogo. Zvok, ko dobro zadeneš strel. Zbadanje med fanti. Utrujenost po treningu, ko sediš v garderobi in se ti še nekaj minut ne da pod tuš.

Vse tiste čisto običajne stvari, zaradi katerih sem tukaj.

Mogoče bom danes treniral odlično. Mogoče bom naredil nekaj napak. Verjetno me bo trener vsaj enkrat popravil in skoraj zagotovo bom v kakšni vaji jezen nase, ker bom vedel, da bi lahko naredil bolje.

Ampak danes tega ne želim odnesti domov.

Ko bo treninga konec, bom pospravil kopačke v torbo in šel.

Jutri bom prišel nazaj.

Ko zdaj to pišem, se mi zdi, da sem zadnje čase ves čas iskal nekaj. Motivacijo. Samozavest. Fokus. Odgovor na poraz. Razlog za svojo jezo.

Danes ne iščem ničesar.

Danes bi rad samo igral nogomet.

In mogoče sem prav to potreboval.

MISEL DNEVA
Včasih ne potrebujem novega odgovora. Potrebujem samo žogo, igrišče in razlog, zaradi katerega se je vse skupaj nekoč začelo.

08/09/2026

8. SEPTEMBER

Danes ni tekme. Ni posebnega treninga, ni velikega dogodka in pravzaprav nimam ničesar, zaradi česar bi bil današnji dan drugačen od desetine podobnih dni v sezoni.

In mogoče je ravno zato pomemben.

Zjutraj sem vstal ob isti uri kot običajno. Šola, zajtrk, torba, stvari za trening. Že skoraj brez razmišljanja preverim, ali imam kopačke, nogavice, bidon in vse ostalo. Včasih se mi zdi smešno, koliko mojega življenja se ponavlja. Iste poti, ista garderoba, isti ljudje, podobne vaje. Prideš domov, vržeš prepotena oblačila v pranje, pripraviš stvari za naslednji dan in naslednje popoldne vse narediš še enkrat.

Ko sem bil mlajši, sem si nogomet predstavljal predvsem skozi tekme. Stadioni, goli, zmage, pomembni trenutki. Nihče ti takrat ne pove, koliko nogometa se pravzaprav zgodi takrat, ko ni ničesar posebnega.

Danes smo pred treningom pogledali še nekaj posnetkov zadnje tekme. Iskreno, ni mi bilo najbolj prijetno. Še vedno boli, ko na semaforju v glavi vidiš tistih 0 : 2 ob polčasu in potem veš, kako se je končalo. Ampak ko gledaš tekmo drugič, brez adrenalina in vseh čustev, ki jih imaš na igrišču, vidiš marsikaj, česar med tekmo sploh nisi opazil.

Trener je nekajkrat ustavil posnetek. Pokazal nam je razdalje med nami, trenutek, ko bi morali stopiti skupaj, pa je eden ostal zadaj. Situacijo, v kateri smo po izgubljeni žogi prepočasi reagirali. Pa trenutke, ko smo začeli igrati vsak malo po svoje. Na igrišču sem imel občutek, da se nam je tekma nenadoma obrnila. Danes sem na posnetku videl, da se pravzaprav ni.

Obračala se je počasi.

En izgubljen dvoboj. Nekaj metrov prevelika razdalja. Nekdo se ni vrnil dovolj hitro. Nekdo je po napaki še vedno razmišljal o njej, ko je bila žoga že drugje. Potem gol, nervoza in še več napak.

In bolj ko smo gledali, bolj sem razumel tisto, o čemer sem pisal po tekmi. Problem ni bila enajstmetrovka v zadnji minuti. Takrat je bilo samo konec zgodbe, ki smo jo začeli pisati veliko prej.

Potem smo šli na igrišče.

Ogrevanje, žoga, ponavljanja, popravljanje napak. Nekaj mi je uspelo, nekaj ne. Pri eni vaji me je trener popravil, pri drugi sem sam vedel, da sem bil površen. Potem ponoviš. Še enkrat. In še enkrat.

Včasih je rutina dolgočasna. To si lahko priznam. Ne more biti vsak trening najboljši trening mojega življenja. Ne morem vsak dan priti na igrišče poln motivacije in občutka, da bom danes naredil nekaj velikega. Nekateri dnevi so samo dnevi, ko moraš ob določeni uri biti na igrišču in narediti svoje delo.

Ampak mogoče je ravno tukaj povezava med današnjo analizo in treningom.

Na posnetku smo videli napake. Na igrišču jih zdaj popravljamo.

In jutri jih bomo ponovno.

Veliko sem zadnje dni razmišljal o samozavesti, fokusu in notranji moči. Kot da so to stvari, ki jih moram nekje najti. Včeraj sem z mentalnim trenerjem začel razumeti, da mogoče niso nikamor izginile. Danes pa se mi zdi, da jih tudi ne bom našel v enem velikem trenutku.

Gradim jih tukaj.

Na popolnoma običajnem treningu. Ko naredim vajo resno, čeprav trener ravno takrat ne gleda. Ko po napaki ne spustim glave, ampak ponovim. Ko na posnetku vidim svojo napako in ne iščem izgovora zanjo. Ko pridem pravočasno. Ko pripravim stvari že zvečer. Ko naredim tisto, kar sem si obljubil, tudi na dan, ko se mi ne da.

Nič od tega ne izgleda posebno. Nihče mi zaradi tega ne bo ploskal.

Toda mogoče se samozavest ne začne s tem, da si pred pomembno tekmo rečem, da verjamem vase. Mogoče nastaja iz vseh tistih majhnih dokazov, ki jih vsak dan dajem samemu sebi. Da lahko računam nase.

Ko bo naslednjič težko, ne bom mogel v 80. minuti na hitro ustvariti discipline, fokusa ali samozavesti. Na igrišče bom prinesel tisto, kar sem gradil vse te običajne dni prej.

Zato današnji dan vendarle ni bil tako navaden.

Pogledali smo nazaj, da bi razumeli.

Trenirali smo, da bi popravili.

Jutri pa bomo prišli in naredili vse skupaj še enkrat.

Mogoče je prav to rutina.

Ne ponavljati vedno istega.

Ampak vsak dan ponavljati stvari dovolj dobro, da počasi postajaš boljši.

MISEL DNEVA
Tekma mi pokaže, kje sem. Analiza mi pokaže, kaj moram popraviti. Vsakodnevna rutina pa odloča, ali bom to res naredil.

07/09/2026

7. SEPTEMBER

Danes je nov dan in prvič po nekaj dneh imam občutek, da nočem več toliko gledati nazaj. Poraz še vedno boli, poškodba soigralca je še vedno z nami in tudi jeza, o kateri sem pisal včeraj, ni kar čudežno izginila. Ampak prvenstvo se zaradi tega ni ustavilo. Pravzaprav je pred nami še skoraj celo. Če bom predolgo ostal pri eni tekmi, bom dovolil, da mi ena slaba sobota vzame veliko več kot samo tri točke.

Danes sem se spet dobil z njim. S tistim človekom, h kateremu sem šel že takrat, ko sem bil poškodovan. Še vedno mi je zanimivo, da mi nikoli ne pove veliko. Včasih imam celo občutek, da večino časa govorim jaz, on pa samo posluša in tu in tam postavi vprašanje, zaradi katerega potem še dolgo razmišljam. Danes sem mu povedal vse. Da mi zadnje dni ni bilo do nogometa, da sem bil po porazu jezen, da ne vem, kam je izginila tista samozavest, ki sem jo čutil po prvih zmagah, in da imam občutek, kot da se mi je v glavi nabralo preveč stvari naenkrat.

Poslušal me je, potem pa me vprašal: »Kaj od tega lahko danes spremeniš?« Najprej sem hotel odgovoriti nekaj pametnega, potem pa sem ugotovil, da pravzaprav zelo malo. Rezultata ne morem. Enajstmetrovke v zadnji minuti tudi ne. Soigralčeve ključnice ne morem zaceliti. Ne morem spremeniti niti tega, kako sem se počutil zadnje dni. Lahko pa nekaj naredim s tem, kar pride naslednje.

Potem sva govorila o samozavesti. Rekel sem mu, da jo moram nekako dobiti nazaj. On pa me je vprašal, kam je sploh šla. To vprašanje se mi je najprej zdelo čudno. Saj vendar vem, kaj znam. En poraz ni izbrisal vseh treningov, ki sem jih naredil. Ni izbrisal prvih štirih zmag. Ni mi vzel sposobnosti, zaradi katerih sem sploh tukaj. Mogoče samozavesti nisem izgubil. Mogoče sem jo samo zakril z vsem, kar se je zadnje dni dogajalo.

Nekaj časa sva govorila tudi o fokusu. O tem, kako hitro začne glava po napaki potovati nazaj in po porazu naprej. Kaj sem naredil narobe? Kaj če se ponovi? Kaj če izgubimo naslednjo? Kaj če spet ne bom pravi? In medtem ko razmišljam o vsem tem, nisem nikjer tam, kjer bi moral biti. V trenutku, ki se dogaja zdaj.

Ko sem odhajal, nisem imel občutka, da sem nenadoma postal drug človek. Nisem stopil skozi vrata poln neke neverjetne motivacije in samozavesti. Pravzaprav sem se počutil precej podobno kot prej. Samo nekoliko bolj mirno. Kot da mi ni treba danes rešiti celotnega prvenstva in tudi ne samega sebe.

Pred nami je še ogromno treningov in tekem. Še bomo zmagovali in skoraj zagotovo bomo še kdaj izgubili. Prišli bodo dnevi, ko bom samozavesten, in dnevi, ko bom dvomil vase. Včasih bom popolnoma osredotočen, drugič mi bo glava pobegnila nekam, kjer nima kaj iskati. Mogoče notranja moč sploh ni v tem, da se ti to nikoli ne zgodi. Mogoče je v tem, da vedno znova znaš poiskati pot nazaj.

Danes sem jo začel iskati.

Ne nazaj k igralcu, ki je zmagal štiri tekme zapored.

Ampak naprej k igralcu, ki bo zaradi vsega tega nekoliko bolj poznal samega sebe.

Prvenstvo je še dolgo.

In tudi moja zgodba.

MISEL DNEVA
Notranja moč ni v tem, da nikoli ne padeš. Je v tem, da po padcu ponovno najdeš sebe, svoj fokus in pogum za naslednji korak.

06/09/2026

6. SEPTEMBER

Danes sem jezen. To sem vedel skoraj takoj, ko sem se zbudil. Samo ne vem čisto dobro, na koga.

Najprej sem mislil, da sem jezen zaradi včerajšnje tekme. Verjetno tudi sem. Še vedno mi gre po glavi, kako smo ob polčasu vodili 0 : 2 in potem vse skupaj spustili iz rok. Če bi nas nasprotnik nadigral od prve do zadnje minute, bi mogoče lažje sprejel. Tako pa imam občutek, da smo imeli tekmo in jo sami izgubili. V zadnji minuti, z enajstmetrovko. Še vedno vidim žogo na beli piki in trenutek, ko je končala v mreži.

Potem sem pomislil, da sem mogoče jezen na soigralce. Na kakšno izgubljeno žogo, slab povratek, napačno odločitev. Ampak če sem pošten, bi potem moral biti jezen tudi nase. Tudi jaz včeraj nisem bil takšen, kot bi moral biti. Lahko bi naredil več. Lahko bi bil glasnejši, bolj miren, bolj zbran. Lahko bi v trenutkih, ko nam je začelo razpadati, pomagal, da se spet sestavimo.

Mogoče sem jezen na trenerja? Ne vem. Najlažje bi bilo po porazu iskati njegove napačne odločitve. Zakaj smo naredili to, zakaj nismo naredili drugega, zakaj je igral ta in ne nekdo drug. Toda še včeraj smo na igrišču imeli dva gola prednosti. Trener ni izgubil koncentracije namesto mene. Tudi žoge ni izgubil namesto nas.

Za trenutek sem bil jezen celo na sodnika. Saj vedno lahko najdeš kakšno odločitev, za katero si prepričan, da bi morala biti drugačna. Ampak tudi to me ni pomirilo.

Potem sem nehal iskati krivca.

Sedel sem in ugotovil, da sem mogoče preprosto jezen.

Na vse skupaj.

Na to, da smo štirikrat zapored zmagali in potem izgubili tekmo, za katero sem imel občutek, da je že naša. Na to, da zadnji dve tekmi nismo bili pravi. Na poškodbo našega soigralca in na to, da ga še dolgo ne bo z nami na igrišču. Na občutek izpred nekaj dni, ko se mi ni dalo in nisem vedel zakaj. Na to, da bi rad bil boljši, pa včasih nisem. In mogoče tudi na to, da nogomet ne vpraša, ali si pripravljen na vse, kar ti prinese.

Čudno je biti jezen, ko ne veš, kam bi jezo usmeril.

Če jo usmerim proti soigralcem, bom naredil škodo ekipi. Če jo usmerim proti trenerjem, bom iskal odgovore tam, kjer jih mogoče ni. Če jo obrnem proti sebi, bom naslednjih nekaj dni samo premleval vsako svojo napako. Če se pretvarjam, da je ni, pa vem, da bo nekje ostala.

Mogoče je danes sploh ni treba nikamor usmeriti.

Mogoče jo moram samo razumeti.

Ker bolj ko zdaj pišem, bolj se mi zdi, da pod jezo ni samo poraz. Je razočaranje. Hotel sem peto zmago. Hotel sem, da po vseh zadnjih dogodkih spet pokažemo, kdo smo. Hotel sem, da bomo ob vodstvu 0 : 2 dovolj zreli, da tekmo mirno pripeljemo do konca.

Pa je nismo.

In boli me zato, ker mi je pomembno.

To je verjetno odgovor, ki sem ga iskal.

Danes sem jezen, ker mi ni vseeno.

Ne vem še, kaj bom naredil s tem občutkom. Vem pa, česa nočem. Nočem ga odnesti v garderobo in ga vreči na prvega človeka, ki mi bo rekel kaj napačnega. Nočem, da zaradi ene izgubljene tekme pozabim, kdo smo bili na prvih štirih. In nočem, da jeza postane izgovor, da ne pogledam tudi sebe.

Danes ji bom pustil, da je tukaj.

Jutri pa bi jo rad odnesel na igrišče.

Ne proti nekomu.

V nekaj.

V boljši trening. V več fokusa. V naslednji dvoboj. V to, da bom naredil tisto, česar včeraj nisem.

Mogoče je razlika prav v tem.

Jeza lahko nekaj podre.

Lahko pa nekaj premakne.

Od mene je odvisno, kaj bo naredila z mano.

MISEL DNEVA
Danes nisem jezen na nekoga. Jezen sem, ker mi je pomembno. Zdaj moram samo ugotoviti, kako iz tega narediti nekaj dobrega.

04/09/2026

4. SEPTEMBER

Danes mi nekako ni. Že ko sem se zjutraj zbudil, sem vedel, da je nekaj drugače. Nič posebnega se ni zgodilo in pravzaprav niti ne znam povedati, zakaj se tako počutim. Samo energije nimam. Tiste prave želje, zaradi katere običajno že čez dan razmišljam o treningu in se veselim, da bom spet na igrišču. Danes bi najraje imel mir.

Mogoče se je vse skupaj samo nabralo. Zadnji tedni so bili precej nori. Začelo se je prvenstvo, štirikrat zapored smo zmagali, igrali smo nekaj res težkih tekem in ves čas je bilo nekaj. Prestopi, prepir v garderobi, potem zadnja tekma in poškodba našega soigralca. Še vedno imam pred očmi trenutek, ko se je vrnil z urgence in smo izvedeli, da ima zlomljeno ključnico. Nekateri fantje so jokali in čeprav smo nekaj ur prej zmagali, takrat ni bilo nikomur več posebej do veselja. Mogoče tudi takšne stvari ostanejo nekje v tebi, čeprav misliš, da si jih že pustil za sabo.

Najbolj čudno pa je, da je jutri nova tekma. Običajno bi me že zaradi tega začelo vleči. Razmišljal bi o nasprotniku, o tem, ali bom igral, in si v glavi predstavljal kakšno situacijo z igrišča. Danes nič od tega. Ko sem pripravljal stvari za trening, sem nekaj časa samo gledal kopačke in se spraševal, kaj je narobe z mano. Saj imam rad nogomet. Igram, zmagujemo, dobro nam gre in jutri imamo možnost doseči že peto zaporedno zmago. Moral bi biti motiviran. Pa nisem.

Tudi na treningu se ni čudežno spremenilo. Naredil sem vse, kar je bilo treba, ampak sem čutil, da nisem pravi. Pri eni vaji sem zamudil, pri drugi sem naredil nekaj površno in trener je proti meni zaklical, naj se zbudim. Za trenutek me je razjezilo, potem pa sem vedel, da ima prav. Poskušal sem se spraviti v neko višjo prestavo, vendar danes enostavno ni šlo.

Na poti domov sem razmišljal, ali moram to sploh popravljati. Ves čas poslušamo o motivaciji, želji, energiji in o tem, kako moraš biti lačen uspeha. Skoraj dobiš občutek, da je s tabo nekaj narobe, če se nekega jutra zbudiš in tega preprosto ni. Ampak mogoče ni. Mogoče tudi nogometaš, ki ima nogomet najraje na svetu, kdaj potrebuje dan, ko mu ni do nogometa.

Zato danes ne bom iskal motivacije na silo. Ne bom gledal posnetkov in si govoril, da moram biti jutri najboljši. Pripravil bom torbo, pojedel večerjo, poskušal dobro spati in pustil današnjemu dnevu, da je pač takšen, kot je.

Jutri zjutraj bom vstal in mogoče bo občutek popolnoma drugačen. Če ne bo, bom vseeno šel na tekmo. Oblekel bom dres, zavezal kopačke in stopil na igrišče. Ko bo sodnik zapiskal, mi ne bo treba biti najbolj motiviran človek na svetu. Moral bom samo odigrati prvo žogo, potem naslednjo in potem še eno. Mogoče se bo nekje med njimi vrnil tudi tisti občutek.

Če pa se ne bo, bom prvič poskusil odigrati dobro tekmo tudi brez njega.

Ker počasi ugotavljam, da nogometna pot verjetno ni sestavljena samo iz dni, ko komaj čakaš, da stopiš na igrišče. Del nje so tudi dnevi, ko ti ni.

In danes je pač eden takšnih.

MISEL DNEVA
Ni treba, da vsak dan čutim ogenj. Pomembno je, da znam nadaljevati tudi takrat, ko ga ne čutim.

02/09/2026

2. SEPTEMBER

Danes je pred nami nova tekma. Če bi pogledal samo rezultate zadnjih tednov, bi lahko bil zelo zadovoljen. Tri prvenstvene tekme, tri zmage. Igramo dobro, vedno bolj razumemo, kaj trener želi od nas, in počasi dobivamo tisti občutek, da lahko stopimo na igrišče proti komurkoli in zaupamo svoji igri.

Danes pa nas čaka nasprotnik, za katerega vsi pravijo, da je nekoliko slabši od ekip, proti katerim smo igrali do zdaj. In ravno zato imam občutek, da je današnja tekma lahko nevarnejša, kot se zdi.

Zjutraj sem se zalotil pri misli, ki mi ni bila všeč. Pomislil sem, da bi danes morali zmagati. Skoraj samoumevno. Mi imamo tri zmage, oni niso začeli tako dobro, mi smo v dobri formi … in že sem v glavi delal tisto, pred čimer nas trener vedno opozarja. Tekmo sem začel odločati, še preden smo stopili na igrišče.

Potem sem pomislil na naše zadnje tekme. Zakaj smo jih sploh dobili? Zagotovo ne zato, ker smo pred njimi razmišljali, da smo boljši. Ravno nasprotno. Na igrišče smo prihajali pripravljeni. Spoštovali smo nasprotnika, držali smo se načrta, pomagali drug drugemu in bili osredotočeni tudi takrat, ko ni šlo vse po naših željah. Proti mestnemu rivalu smo skoraj popolnoma izpolnili taktične zahteve trenerja. Na zadnji tekmi smo delovali kot ena ekipa in rezultat je prišel kot posledica tega.

Zakaj bi danes naredili drugače samo zato, ker naj bi bil nasprotnik slabši?

Mogoče je prav takšna tekma pravi preizkus naše zrelosti. Ko nasproti stoji močna ekipa, fokusa skoraj ne potrebuješ iskati. Veš, da bo vsaka napaka kaznovana. Adrenalin pride sam. Proti ekipi, za katero vsi pričakujejo, da jo boš premagal, pa si moraš resnost ustvariti sam.

Danes zato ne želim razmišljati o četrti zmagi.

Želim razmišljati o prvi podaji. O prvem dvoboju. O tem, da bomo od prve minute kompaktni, glasni in disciplinirani. Da ne bomo po desetih minutah začeli iskati bližnjic, če gola še ne bo. In če bomo povedli, da ne bomo dobili občutka, da je tekme konec.

Nasprotnik si zasluži naše spoštovanje. Mi pa si dolgujemo, da odigramo tako, kot znamo.

Tri zmage so za nami in nihče nam jih ne more vzeti. Toda danes nam ne bodo prinesle niti ene podaje, niti enega dobljenega dvoboja in niti enega gola.

Četrto bomo morali zaslužiti sami.

In mogoče je to danes najpomembnejša misel.

Ne gremo na igrišče zato, ker pričakujemo četrto zmago.

Gremo na igrišče, da naredimo vse, kar je potrebno, da si jo zaslužimo.

MISEL DNEVA
Najnevarnejši nasprotnik ni vedno tisti, ki je boljši od tebe. Včasih je to občutek, da bo danes dovolj že malo manj.

Dnevnik nogometaša

16/09/2026

13/09/2026

11/09/2026

10/09/2026

09/09/2026

08/09/2026

07/09/2026

06/09/2026

04/09/2026

02/09/2026

Address

Website

Alerts

Shortcuts

Share

Category

Listing takedown request