04/09/2026
📖 𝐏𝐞𝐭𝐤𝐨𝐯𝐚 𝐳𝐠𝐨𝐝𝐚 𝐊𝐎 𝐒𝐄𝐌 𝐒𝐄 𝐙𝐍𝐀Š𝐋𝐀 𝐕 𝐃𝐈𝐕𝐉𝐈𝐍𝐈: 𝐊𝐨 𝐧𝐢𝐬𝐞𝐦 𝐧𝐢𝐭𝐢 𝐦𝐚𝐥𝐨 𝐩𝐨𝐝𝐯𝐨𝐦𝐢𝐥𝐚 𝐯 𝐬𝐯𝐨𝐣 𝐮𝐬𝐩𝐞𝐡
Naj ti povem zgodbo, svojo zgodbo.
Če spremljaš moje zgodbe veš, da sem 14.08.2026 objavila svojo zgodbo z naslovom: Kako sem se ozdravila zamer do svojih staršev (če je še nisi prebrala, toplo priporočam, preberi jo).
Danes bom nadaljevala s svojo zgodbo o prenovi hiše, ki me je naučila še nekaj drugega, zelo pomembnega.
Kaj? Preberi do konca, se splača 😊
Že kot otrok sem si želela živeti v tej hiši – hiši, kjer je živel moj oči kot otrok.
Ne vem zakaj – zame je bila od nekdaj nekaj posebnega, magična hiša…predstavljala sem si kako jo opremljam, kako živim v njej…sanjala sem jo kot svoj dom.
Že takrat sem vizualizirala, pa pojma nisem imela kaj to pomeni in kakšno moč ima vizualizacija, če ji dodaš vero in velik zakaj.
Nikoli nisem podvomila, da to enkrat ne bo moja hiša (mimogrede imam tudi brata in lahko bi jo dobil on). Pa je ni 😊
Kakorkoli, ko sta se stari oče in stara mama preselila k nam v Ljubljano, ker sama nista mogla živeti, sem jaz prosila starega očeta, če se lahko midva z Alešem preseliva tja (bila sva v najemu v LJ).
In tako sva čez poletje spraznila hišo in obnovila dnevno sobo, ki je bila tudi spalnica in kuhinjo . Selila sva se 29.11.1987.
Opremila sva jo s starim pohištvom, ki sva ga sama obnovila… res je postala moja čarobna hišica. Moje sanje so se uresničile.
Potem je prišla leta 1993 ločitev, a hiša je ostala meni, ker je bila itak od mojega očeta.
Nadaljevala sem z obnovo (kar 10 let je trajalo, da je dobila sedanjo podobo). V tem času sem se močno zakreditirala, nisem imela moža ali kogarkoli, ki bi mi tako ali drugače pomagal.
A verjela sem in ustvarila sem nama z Luko dom.
𝐊𝐚𝐣 𝐬𝐞𝐦 𝐬𝐞 𝐧𝐚𝐮č𝐢𝐥𝐚? Ko verjameš, lahko dosežeš vse.
Res je to, draga moja.
Že sem omenila, da niti en sam trenutek nisem podvomila, da bom nekoč živela v tej hiši in si ustvarila dom.
Niti malo nisem nehala verjeti v svoje sanje.
Imela sem svoj velik ZAKAJ, ki mi je pomagal čez vse ovire.
Verjemi ni jih bilo malo – od denarja, do mojstrov, do prerekanja s svojim očetom, ki je hotel, da u vrnem ključ od hiše in se odselim (ker ni bilo po njegovo)…do tega, da sem bila dobesedno za vse sama.
Brez vere in svojih sanj, vsega tega ne bi zmogla.
Prišli so trenutki, ko sem prinesla domov plačo in jo še v istem trenutku dala naprej mojstrom, da sem jih plačala. Za življenje mi ni ostalo nič.
Ja, lahko bi obupala, lahko bi šla domov prosit … pa ne jaz, preveč sem bila ponosna, da bi to naredila.
Vedela sem, da so to moje sanje in da je na meni, da jih uresničim.
In tako sem delala popoldan in ob večerih (nisem imela frej večerov za TV, za druženje s prijatelji…). Učila sem jogo – po 4 skupine na teden, pa delala sem shiatsu terapije, pa refleksno masažo, pa družinsko terapijo, pa coachinge in za vikend že učila NLP.
Ni mi bilo težko, ni mi bilo škoda vikendov, nisem si mislila, da sem boga-boga, ker moram toliko delati…
NE, res ne…in to samo zato, ker sem vedela, da si uresničujem svoje sanje. Da gradim svoj dom, svoje zatočišče in svetišče, ki mi daje varnost, ker sem lahko točno to kar sem.
Draga moja sem bila dovolj jasna?
Hotela sem te spodbuditi, dovoli si sanjat. Dovoli si meti želje in cilje.
In potem:
👉zaupaj in verjemi vase
👉vizualiziraj
👉vztrajaj in go, go, go….
Če sem zmogla jaz, lahko tudi ti. Jaz verjamem vate.
Samo v razmislek.
Z ljubeznijo in hvaležnostjo tvoja Nataša
𝐏𝐒: če se te je zgodba dotaknila, hvala, da jo deliš naprej.
