12/11/2023
Dolina reke Glinščice (it. Val Rosandra) – prijazni svet plezališč, ferat in naravnih lepot
Glinščica je samo 12 km dolga reka, ki Izvira nad vasjo Klanec pri Kozini, v Sloveniji na nadmorski višini 412 m, teče pa po kraških tleh, kjer si je v spodnjem toku izdolbla pravo sotesko in se blizu Trsta v Italiji izlije v morje.
Dolina Glinščice je bila obljudena že v davnih časih. Stari Rimljani so že v prvem stoletju n.št. od enega njenih izvirov napeljali vodovod vse do središča Trsta. Ob izlivu Glinščice so bile nekdaj obširne soline, ki so vse do poznega srednjega veka predstavljale ljudem veliko bogastvo. Od solin je vodila preko doline Glinščice trgovska pot v notranjost in proti osrednji Evropi. Vzporedno s trgovino soli so se na reki Glinščici pojavili tudi mlini - zlasti za obdelavo začimb, ki so prihajale po morju do tržaške luke. Na velikem trgu, ki je še danes središče vasi Boljunec, pred vhodom v dolino Glinščice, je bilo nekakšno zbirališče tovornih vozov, ki so vozili blago iz ladij in tu čakali, da pridejo na vrsto pri mlinarju. Danes bi rekli, da sta imela promet in industrija nekoč dobre povezave in s tem zagotovljen dohodek za velik del okoliškega prebivalstva.
Leta 1841 so Avstrijci pričeli snovati južno železniško povezavo iz Dunaja, preko Ljubljane do Trsta (1857) in do P**e v Istri (1876), izgradnja kratke povezave od Divače oz. Hrpelja čez dolino Glinščice do Trsta, pa ni bila tako enostavna, predvsem zaradi kraških tal, po katerih je potekala. Odsek je začel delovati šele leta 1887, a zaradi zgodovinskih dogodkov v tistem času, ta železnica ni nikoli dosegla pomena, ki so ji ga bili pripisovali pri načrtovanju. Namesto tovornega prometa se je na tej progi odvijal pretežno potniški in kmetijsko - trgovski promet med Istro, Trstom in Krasom. Po drugi svetovni vojni so vlaki zaradi meje izgubili svojo vlogo, ob koncu leta 1958 je bila proga ukinjena in leta 1966 so odstranili še tračnice.
V dolini Glinščice, ob vznožju Kraškega hriba, stoji tudi cerkvica posvečena Mariji na pečeh. Legenda pravi, da jo je dal sezidati Karel Veliki, ker je hotel biti tu pokopan. Prvi zgodovinski podatki segajo v leto 1267, ohranjena pa je tudi listina iz leta 1497, s katero neki kmet iz Boljunca zapušča vinograd menihom na pečeh. Cerkvica je v tistem času postala božja pot. Leta 1647 so jo obnovili in razširili, v naslednjih dveh stoletjih pa je bolj samevala, šele v zadnjih desetletjih so cerkvico obnovili in obudili stare običaje romanja in procesij skozi dolino.
Največja posebnost doline je nenadni in opazni prehod med sredozemskim in celinsko-predalpskim podnebjem. Medtem ko je spodnji del doline izrazito mediteranski, pa ima zgornji del doline, nad slapom, pravo celinsko podnebje, ker so razni predeli različno izpostavljeni bodisi soncu ali pa burji, je na razdalji dobrih 10 km tudi preko 10 toplotnih stopinj razlike. Reka najprej teče po rahlo valovitem flišu med bujnim rastlinstvom, nato se preko 38 m visokega slapa Supet prelije na izrazito kraška tla, med skalovje in soteske, kjer je rastlinstvo redko in skromno.
V zadnjem času je dolina Glinščice postala znana širšemu krogu ljudi zlasti izletnikom in potem, ko so jo odkrili plezalci. Strma pobočja njene soteske in dobra skala nudijo nepričakovane užitke tudi izkušenim alpinistom, saj plezalne smeri ponekod dosegajo tudi do šeste stopnje naklona, … do plezališč pa je relativno blizu. V soteski Glinščice je že leta 1929 Tržačan Emilio Comici ustanovil prvo plezalsko šolo, po njem se imenuje tudi osrednji skalni greben na levem bregu reke in nad cerkvico sv. Marije. Pred nekaj leti so Italijani, v duhu komercialnega časa, naredili in opremili tudi tri ferate (Bruno Biondi, Nos in Zimska roža, ocene težavnosti od B do D). Ker se nahajajo na prisojni strani doline, so sončne, zlasti popoldan in za obisk primerne tudi v hladnih zimskih dneh, saj se toplo zimsko sonce upre v skalo in je prijetno toplo.
Posebnost doline je tudi edinstvena gorska koča nad Boljuncem, na nadmorski višini komaj 60 m, imenovana po alpinistu Mariu Premudi, a z njo pa upravljajo Italijani, naše gostilne nad slapom pa žal ni več, ob koncu tedna in ob lepem vremenu, pa se na starem mejnem prehodu včasih znajde kak podjeten domačin s kombi postrežbo.
