11/01/2021
Nič se ne javljam. Ne utegnem. Zadnjih 14 dni sem nekje drugje, kot pri treniranju.
Med drugim v Petrinji, kjer smo lansko leto vzpostavili prvo zavetišče za konje na Hrvaškem... Ki je bilo v teh potresih ... uničeno. Zravnano s tlemi ali potrebno rušenja.
Da preskočim vse vmesne dogodke, komplikacije in organiziranje - fast forward na pretekli vikend:
V soboto smo s pomočjo konjeniškega kluba Zagreb končno uspeli evakuirati 3 konje, ki smo jih začasno prestavili kar v ograjen prostor pred mojo hišo.
Včeraj je bil dolg, dolg dan.
Les sva namreč dva štirikrat na ramenih nosila po hribu gor 500 m.
Ti konji so sicer navajeni biti zunaj in grejo v štale večinoma samo ob nevihtah in poleti, da se skrijejo pred žgočim soncem, toda vseeno jim je bilo na hitro potrebno narediti vsaj začasno štalo - zavetje pred snegom.
Ko je bilo vse skupaj malo pred deseto zvečer končano in jasli napolnjene s senom, me je izčrpanega, mokrega in premraženega vseeno pogrelo pri srcu, ko so se konji pred snegom skrili v začasno štalo.
Bilo je vredno 😃
