05/05/2025
"Vsak trenutek je v popolnosti zasnovan za to, da spustiš vse, kar več ne potrebuješ."
Ta stavek me vodi že nekaj mesecev in počasi spreminja moje življenje.
Zadnje čase na vprašanje "Kako si?" pogosto odgovorim z:
"Življenje gre gor in dol, levo in desno, jaz pa se na vsakem ovinku odločim, da sem čudovito."
In to ne pomeni, da sem ves čas čudovito. Daleč od tega. Ta odločitev me le vedno znova usmeri na pot sreče, svobode in miru - mojim trem gradnikom besede čudovito.
Predvsem pa mi omogoča, da vsak trenutek zelo jasno vidim kaj me oddaljuje od tega, da bi se počutil čudovito.
---
In zelo jasno vidim, da se že od nekdaj se počutim kot puzla:
ki ne najde svojega mesta v sliki,
ki ni dovolj pravilna,
ki se primerja,
ki se čuti preveč,
ki se čuti premalo,
ki hoče biti nekaj drugega,
ki se boji, da zaseda napačen prostor,
ki pozabi, da je del večje slike.
---
Sedel sem v cerkvi in strmel v Kristusovo rano. Besede "Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" so odmevale v meni.
Bolečina je prišla. Mehka, tiha, a globoka. Srce se je odprlo in prvič sem te besede usmeril navznoter.
Bile so namenjene meni – glasovom v meni, tistim delom, ki me s strahom in bolečino hočejo ščititi, pa včasih naredijo ravno obratno.
---
Dolgo časa sem se trudil sprejeti svojo nepopolnost in pogosto želel utišati glasove, ki so to izpostavljali.
Nisem uspel.
V trudu in neuspehu sprejemanja nepopolnosti, pa sem pozabil sprejeti popolnost. Popolnost težkih trenutkov, popolnost bolečine, ...
---
"Če zamudiš to, zamudiš vse." je drugi stavek, ki me spremlja zadnje čase.
Pomaga mi ostati tukaj. Videti življenje takšno, kot je. Z vso gromozansko težo in neskončno lahkotnostjo, z zaslepljujočo lepoto in z grenkobo, z zmedo in z jasnostjo.
In na vsakem ovinku vse povabim bližje, spustim vse, kar ni več potrebno in zaplešem v čudovito igro življenja.
---
Bi raje brokoli ali palačinke?
