08/08/2026
Legenda o Marmarolah, ki se me je dotaknila, je legenda o kraljici Tanni:
»Nekoč davno, ko so gore še govorile, je v osrčju divjih Marmarol vladala prelepa kraljica Tanna. Njena domovina je bila dom skrivnostnih gorskih bitij, imenovanih Crodères – sinov skal, ki so imeli srca iz hladnega kamna in niso poznali čustev. Tanna pa je bila drugačna; kljub svoji moči in čarobni modri kroni, s katero je krotila plazove, je imela toplo, človeško srce, polno sočutja.
Njena usoda se je zapečatila, ko se je zaljubila v umrljivega človeka, princa iz doline. Zaradi te ljubezni je storila neoprostljivo: zapustila je svoje kamnito kraljestvo in možu razkrila strogo varovane skrivnosti o gorskih rudnikih zlata. A sreča med njima je bila kratka. Princ jo je kmalu zapustil, pika na i njeni nesreči pa je bila izguba edinega sina, ki je med begom padel v globoko gorsko ledeno razpoko in umrl.
Strta od nepredstavljive bolečine se je Tanna vrnila domov, med samotne vrhove Marmarol. Da bi ubežala človeškemu trpljenju, je prosila gore, naj ji vzamejo bolečino, in njeno srce je dokončno okamenelo. V tistem trenutku so Marmarole izgubile svojo milino; postale so divje, hladne in neizprosne, polne nevarnih neviht in snežnih plazov, s katerimi je kraljica kaznovala svet pod seboj.
Pa vendar legenda pravi, da Tanna ni popolnoma pozabila svoje ljubezni do sina. Enkrat letno v teh gorah nastopi skrivnostni dan tišine. Takrat veter povsem utihne, plazovi se ustavijo in narava zmrzne v popolnem miru. Na ta dan se kraljičino srce za štiriindvajset ur spet zmehča v človeško; odeta v črnino sedi na najvišjem vrhu Cimon del Froppa in v globoki tišini objokuje svojo izgubo, preden ponovno okameni.«
Divje, nedostopne, tihe, neizprosne, neobljudene, nepoznane, navdihujoče,…Obilo pridevnikov najdemo, ko želimo opisati to čarobno skupino Dolomitov. Mnogi zanje še niso slišali in le želim si, da tako tudi ostane. Marmarole, pogorje mnogih legend in navdih mnogih umetnikov. Pogorje, ki vedno...
