18/09/2026
Danes sem jih dopolnil 40.
Veliko večino dosedaj preživetih let sem preživel v vlogi trenerja.
Pri 13ih mi je prvi trener ponudil vlogo pomočnika, od tam dalje pa je pot vijugala levo desno in pripeljala sem.
Koledar je letos nanesel tako, da sem svoj rojstni dan praznoval s svojimi “strankami” preden sem ga s svojo krvno družino.
Hecno je, ko pomislim, da pogosto s tistimi, ki telovadijo pod mojim okriljem, preživim več časa, kot z marsikaterim sorodnikom.
In taka srečanja, kot je bilo današnje, me ganejo bistveno bolj, kot najbrž pokažem.
Počaščen sem z zaupanjem, ki mi je izkazano in hvaležen za vsakega, ki s svojo prisotnostjo omogoča obstoj mojega dela.
Na piknikih, ki jih z veseljem oblikujem za “svoje ljudi”, rad pripravim del hrane.
Najprej zato, ker mi je ta način izkazovanja naklonjenosti zelo blizu.
Obstaja pa še en razlog, ki ga marsikdo morda ne opazi; ironično za svoj poklic sem precej sramežljiv človek, ki mu veliko pozornosti ne odgovarja.
Priprava hrane mi tako omogoča ravno pravšnjo bližino, da sem z vsemi v stiku, in ravno prav distance, da pozornost ni na meni.
Hvala vsem danes prisotnim vadečim in tudi tistim, ki niste uspeli priti. Brez vas tudi mene ni.
Hvala moji družini, ki me podpira v tem, kar počnem.
Hvala ženi, da mi je rodila dva zdrava otroka in da je za njiju odlična mati meni pa ljubeča žena.
Hvala otrokoma, da mi kažeta, koliko lekcij še moram dati skozi.
Hvala vsem, ki spremljate moje objave, pa se morda ne poznamo.
Čuvajte se in veliko zdravja,
grem spat.
