Koča na Hleviški planini se nahaja pod vrhom Hleviške planine (815 m.n.v) v območju Geoparka Idrija in na robu Krajinskega parka zgornja Idrijca. Mimo nje vodijo Idrijsko-Cerkljanska planinska pot (ICPP), Slovenska planinska poti (SPP) ter Slovenska turno kolesarska pot (STP). V bližnji poteka Via Alpina (rdeča pot), mimo bližnjega Vojskega pa še Pot kurirjev in Vezistov, v Idriji pa se zaključuje
tudi slovenska geološka pot. Idrija je poznana kot staro rudarsko mesto. Dediščina živega srebra Idrije in Almadena je bila leta 2012 vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine. Enako je znana tudi po žlikrofih, idrijski čipki in eni najstarejših pihalnih godb v Evropi (leta 2020 je praznovala 355. Okolica koče nam nudi mnogo možnosti športnih aktivnosti - od planinarjenja, teka, orientacijskega teka, nordijske hoje, kolesarjenja … Gozd, ki se čez Vojsko stika s Trnovskim gozdom je dom divjadi in zverem. Idrijsko je v svetu enako znano po svojem pestrem rastlinju. Tu uspeva več zavarovanih, redkih ali ogroženih rastlin, med njimi mnogo vrst kukavičevk, kranjski jeglič, lilije ... V okolici je več naravnih, predvsem geoloških posebnosti. Zagotovo je najbolj znan Idrijski prelom, sledijo mu še Divje jezero, tektonska okna, fosilni ostanki, Tratnikovi usadi, več zanimivih vodnih izvirov, pod zemeljsko površino je raziskanih mnogo jam, izvir v Podroteji, naravno kopališče Lajšt, Bučke na Idrijci, naravno plezališču v Strugu. Obiskovalec lahko obišče Krajinski park Zgornja Idrijca, lokacije starih žgalnic živosrebrove rude, mesta nekdanjih partizanskih bolnišnic, razišče poti ranjencev in Sanitetno postajo ...
Po končanem raziskovanju pa zavijte v kočo na Hleviški planini in se okrepčajte z domačimi dobrotami. V dveh gostinskih prostorih je 45 sedežev, točilni pult, pred kočo so klopi z mizami in nadstrešek. V treh sobah je 29 ležišč, gostinski in spalni prostori so ogrevani s pečjo, oziroma centralno kurjavo; WC, tuš, umivalnica s tekočo vodo, elektrika. Urejena je tudi zimska soba. Na travniku pod kočo se lahko poučite o naši geološki preteklosti, otroke vabijo didaktična igrala, lahko pa preizkusite svoje spretnosti tudi v orientacijskem labirintu. Kočo so gradili domačini- prostovoljci med letoma 1953-1955 pod vodstvom tedanjega predsednika PD Idrija, Janeza Jerama. Dobrih 65 let kasneje je koča dokaz, da je s sodelovanjem možno doseči marsikaj. Kočo so namreč zgradili kljub temu, da niso zapravili več denarnih sredstev, kot jih je bilo na voljo. Prvim graditeljem in vsem ostalim, ki so kasneje obnavljali kočo je skupno to, da jim ni bilo škoda časa in žuljev, ko je bilo potrebno nekaj storiti v skupno dobro. Tako je bil leta 1975 napeljan vodovod, leta 1979 pa so kočo temeljito obnovili. V letih 1985 do 1989 je PD Idrija kočo povečalo in posodobilo: zgradilo prizidek, posodobilo notranje prostore in uredilo zunanjost stavbe. Slovesna otvoritev povečane in prenovljene koče je bila 18. junija 1989 ob praznovanju 85-letnice PD Idrija. Ponovna temeljita obnova je potekala v letih 2000 – 2005. Tudi v nadaljnjih dvajsetih letih so se obnovitvena dela nadaljevala, bilo je narejenih ogromno prostovoljnih ur, namenjenih vzdrževanju in obnavljanju koče, tako da je častitljivo 65. obletnico pričakala sveža in urejena. Kočo z oktobrom 2024 oskrbujeta Ivica in Ivo Bajc, ki se razveselita vsakega gosta - pa naj bo to planinec,
kolesar rekreativni tekač ali naključni obiskovalec. Njuni kontaktni podatki so: Ivica Bajc (070 310 804) in Ivo Bajc (040 222 682 oz. [email protected]). Do koče vodi mnogo različnih peš poti: pot skozi Slanice, Mačkova pot, pot čez Kodrov Rovt, lovska pot, čez Pšenk, čez Gladke skale, čez Babo, Rejcev grič, Freyerjeva pot čez Prižnco in Zagrebenc in še mnoge druge. Do koče vodi tudi makadamska cesta, prevozna z osebnim vozilom ali manjšim avtobusom. Parkirišče je pet minut hoda pod kočo. Gibalno oviranim gostom pa oskrbnika rade volje odpreta zapornico, da se lahko pripeljejo do samega objekta. Koča je primerna za organizacijo rojstnodnevnih zabav, praznovanj obletnic, zabav za zaključene skupin, organizacijo seminarjev, krožkov, ipd. Hleviško planino lepo opisuje tudi članek na portalu Gore in ljudje: http://www.gore-
ljudje.net/novosti/75893/
