09/01/2020
V novem letu se trudim uvesti nove navade. Ena izmed teh je, da imamo doma foto album in vsak dan sprintamo eno sliko in na kratko opišem dogajanje oziroma hvaležnosti skozi dan.
To sem hotela uvesti že dolgo časa nazaj pa si nikoli nisem vzela časa, decembra pa mi je uspelo.
Zelo rada slikam in od kar so pametni telefoni tako izpopolnjeni za slikanje, naredim res dosti slik, ki pa jih potem ne objavim, ne shranim.
In že pri slikanju oz. opazovanju tega kako slikam, opazim moj perfekcionizem. Vedno naredim nekaj več slik - za vsak slučaj. Da bo ena perfect. In potem imam ###x slik in nobenega reda.
Včeraj je bil en tak miren dan. Malo so se mi spremenili plani, delala, uživala, otroci so bili popoldan pri babici. Stanovanje pospravljeno, končno uspela narediti prezentacijo kaj je popolno telo in perfectbody metoda, se relaksirala in res uživala.
Ker se tretji otrok še zbuja ponoči, me včasih popolnoma prebudi. In danes me je popolnoma prebudilo spoznanje, da včeraj nisem naredila nobene fotografije. In razmišljala kako je res bil dober dan. Ampak popolnoma umirjen. In to je čisto kontra moji normali. Moja normala je dogajanje, vedno v pogonu. To, da se mi vedno mudi in da bom uživala, samo še to naredim,... to sem že prerastla. Srečna ob tem spoznanju ne morem spati in že se začne nekaj dogajati v meni. :)
Včasih sem pač na silo ležala, ker pač ponoči se spi, čez dan se dela. In kaj je moje delo? Lani sem sprejela svoje poslanstvo in se nadela fancy titulo - Maja Mrevlje, perfectbody ekspert in začela ubesedati in formirati perfectbody metodo. Pač sem kreator in ustvarjam nov poklic - spoznavanje in obvladovanje popolnega telesa.
Zdaj že boljše poslušam telo in z njim sodelujem. Tako sem zapisala moje ugotovitve in jih želela povezati s teorijo - kaj je čutna adaptacija, sem odkrila izraz senzorne deprivacije - senzorična prikrajšanost.
Kopiram nekaj zanimivih delov o senzorični prikajšanosti. Morem preštudirati vse, predelati, povezati z ostalim znanjem in predati naprej v krajši obliki, ki bo razložila pomen senzornega dojemanja in kaj pomeni, če v otroštvu nisi razvila vseh čutov in kako lahko to s preprostimi vajami "popraviš".
V vsem se prepleta otroštvo, živčni sistem, meditacija in praktične vaje. :)
Ob iskanjui slike, ki bi prikazala sliko pa sem naletela na tole. No image. Image - slika, podoba. In se spomnila na imago terapijo, ki takole razlaga kaj je imago:
Imago je sestavljena slika nezavednih in najpomembnejših pozitivnih in negativnih lastnosti in vedenj pomembnih oseb (staršev in drugih vzgojiteljev) iz našega otroštva...
Zdaj pa mi telo sporoča, da je čas za spanje. :)
Kopirani deli:
Senzorična prikrajšanost je delna ali popolna prikrajšanost čutnih organov zunanjega vpliva.
Senzorična prikrajšanost povzroča začasno psihozo, različne duševne motnje, dolgotrajno depresijo. Daljša senzorična deprivacija vodi do organskih sprememb ali degenerativnih sprememb v živčnih celicah.
Prisotnost senzorične prikrajšanosti v otroštvu, ki je posledica kršenja dojemanja različnih signalov iz okolja, lahko sproži razvoj duševnih motenj. Posebna nevarnost za razvoj psihe je pomanjkanje tesnega stika dojenčka z materjo v prvih nekaj tednih rojstva.
Praktična, smiselna študija človeške nevropsihične dejavnosti se je začela v drugi polovici 20. stoletja, glavno delo na uporabljeni eksperimentalni psihologiji pa je bilo delo, ki se je izvajalo pod vodstvom D. N. Biryukova. Ugotovil je odvisnost povečanja potrebe po močnih občutkih in izkušnjah v pogojih senzorične prikrajšanosti, ko se aktivira domišljija in figurativni spomin. Takšni procesi se začnejo izvajati le kot posledica čutne lakote, izolacije, tj. Kot zaščitnega mehanizma pred nasilno izolacijo, da bi v spominu ohranili vse obstoječe reakcije in miselne funkcije. Dolgotrajna izpostavljenost senzorične prikrajšanosti pri človeku povzroči postopen razvoj apatije, depresije, zaviranja miselnih procesov, kot tudi pogostih sprememb v razpoloženju (razdražljivost, euforija). Lahko pride tudi do okvare spomina, oseba lahko doživi hipnotično in transno stanje. Če se učinek senzorične prikrajšanosti ne ustavi, postanejo destruktivni procesi v psihi in logično razmišljanje osebe nepopravljivi. Obstaja neposredna odvisnost stopnje uničenja človeške psihe od časa in pogojev senzorične prikrajšanosti.
»Kratka obdobja senzorične prikrajšanosti imajo dober učinek na duševno zdravje osebe in aktivirajo procese notranje podzavestne analize; Hkrati pa dolgotrajna ali prisilna senzorična prikrajšanost povzroča občutke tesnobe in strahu ter lahko povzroči halucinacije ali globoko depresijo.
Ker so naši možgani izolirani od vpliva kakršnih koli zunanjih dražljajev, dramatično zmanjšajo raven proizvedenih stresnih hormonov (noradrenalin, adrenalin, kortizol itd.).
»Odsotnost potrebe po stalnem analiziranju dogodkov okoli nas daje našem telesu priložnost, da zmanjša raven stresnih hormonov. Namesto tega človeški možgani aktivirajo območja, ki so odgovorna za proizvodnjo nevrotransmiterjev sreče, dopamina in endorfinov.
»Če se uporablja predolgo, to pomeni za večino ljudi več kot 48 ur, ima lahko tudi škodljive učinke. Zaradi pomanjkanja zaznav možgani začnejo sami ustvarjati zaznave. Rečemo, da imajo ljudje halucinacije. Vidijo stvari, ki ne obstajajo, slišijo zvoke in to lahko privede še celo do resnih težav, lahko tudi do dolgotrajne duševne bolezni.«
