12/12/2024
Redko naredim takšno objavo, vendar se mi v trenutnem času zdi primerna.
Poznam kar nekaj ljudi, ki so se ali pa se trenutno soočajo s krizo identitete. Med njimi so tudi moji dobri kolegi in kolegice. Mislim, da se vsak izmed nas slej ko prej sreča z vprašanji, kot je: "Ali se čez 5, 10, 15 let vidim v tem, kar trenutno počnem?"
Več let gradiš in potuješ po svoji poti, nato pa se pojavi dvom: "Je ta pot sploh prava?"
Takšni pogovori (ali monologi v naši glavi) nikoli niso lahki.
Vsaka pot je prepletena s pajčevinami, trni, pastmi, tuneli, ki vodijo v neznano, in Indiana Jones kroglami, ki te potisnejo nekaj korakov nazaj. Ko kljub tem izzivom prehodiš kilometre in cilja še vedno ne vidiš, se vprašaš, ali je korakanje naprej sploh še smiselno.
Včasih se je smotrno ustaviti in razmisliti, ali je cilj, ki smo ga izbrali, sploh pravi. To je vprašanje, na katerega odgovor zahteva kar nekaj mentalnega procesa, saj moraš razmisliti, ali dvomi izhajajo iz težkega procesa (poti) ali iz napačno zastavljenega cilja.
"Če je cilj napačen, kaj sploh je moj pravi cilj?"
"Ali je bila vsa ta pot, ki sem jo prehodil, zaman?"
Ne čisto. Ko enkrat najdeš odgovor, se na novo pot podaš z okrepitvijo. Z vsako potjo razvijaš svoje sposobnosti in veščine. Razvije se ti fokus spremljanja okolice, ker veš, da moraš biti pozoren na pasti. Sedaj se zavedaš, da te enkrat tekom korakanja nekje čaka Indiana Jones kugla. Ampak sedaj veš, da moraš pred kuglo postaviti deblo zato, da skrene iz poti in te ne potisne par korakov nazaj.
Maš to.