14/02/2026
Vabljeni k branju zgodbe o kobili Amelie:
Ko je v klub moje prijateljice prišla Amelie, plemenita KWPN kobila, je za sabo že nosila eno pomembno poglavje – bila je v reji in je dala čudovito, kakovostno žrebe. K nam je prišla z novo nalogo: priti v formo, vstopiti v šport in se pripraviti na skoke.
Spomnim se dne, ko sem jo prvič zajahala. Nekatere konje začutiš takoj in z njo sva se ujeli v prvem krogu, kot da bi se poznali od nekdaj.
Bila je mirna, ne tista počasna, lena mirnost, ampak globoka, samozavestna umirjenost. Flegma v najboljšem pomenu besede. Medtem ko so drugi konji pred treningom plesali in napenjali mišice, je Amelie stala umirjeno in čakala name.
Skupaj sva imeli kar nekaj skakalnih treningov. Nikoli ni komplicirala, vedno je bila voljna, 100%. Ker sem jaz verjela, je verjela tudi ona.
Najbolj nepozabna je bila prva tekma. Direktno z avtobusa sem jo dala dol, brez posebne drame, brez pretiranega p***a. Malo ogrevanja za občutek in že sva šli v parkur.
Šle sva nulo, nobene podrte ovire. Drugi čas tekme.
In ona? Enaka kot doma. Mirna, brez napetosti, samo zaupanje. 100 %.
V klubu so otroci na njej opravljali izpite za jahača 1 in 2.
Bila je tista kobila, ki ti je dala občutek varnosti, a hkrati spoštovanja.
Kasneje sem jo vzela s seboj v svojo konjeniško službo. Tam ni bila več samo športnica, postala je učiteljica. Z mano je izvajala programe konjeniške pedagogike in terapije s pomočjo konj in tu je zares zasijala.
Ni bilo stvari, ki je ne bi opravila z odliko. Delala je z otroki, z mladostniki, takšnimi in drugačnimi, z negotovimi, z ranjenimi, z izgubljenimi...
Vedela je, kdaj mora biti mehka in kdaj postaviti mejo. Bila je tiha opora, brez sodbe.
Potem je prišel dan, ki ga nikoli ne bom pozabila.
V naš center je prišel premožen donator iz tujine. Direktorica me je prosila, da bi zanj pripravila predstavitev. "Seveda", sem rekla.
Začela sem s klasično dresuro na glasbo. Amelie je bila zbrana, lahkotna, elegantna in potem, sredi maneže, sem naredila nekaj, kar sem si upala samo z njo, snela sem uzdo.
Zadnjo polovico naloge sva odjahali brez brzde, samo z zaupanjem.
Ko sem razjahala, ni odšla, ni zavandrala s pogledom drugam, ni se oddaljila, ostala je z mano. Sledila mi je brez povodca, mirno, ponosno, kot da ve, da sva skupaj ustvarili nekaj posebnega.
Donator je bil očaran. Na kosilu je želel sedeti ob meni, me spoznati, razumeti zgodbo. Organizaciji je doniral približno 130.000 evrov.
A zame največja nagrada ni bil denar, bil je tisti trenutek v maneži, tišina, najino zaupanje in občutek, da ko si povezan s konjem na tak način, ne potrebuješ ničesar več. Si v popolnosti.
Življenje me je kasneje odneslo drugam. Amelie nisem mogla vzeti s seboj, bila je namreč last takratne službe. To je bil eden težjih odhodov.
Še danes mislim nanjo, na njen mir v očeh, na njen pogled, na tisti občutek, ko je stopala za menoj brez povodca, ker je želela, ne ker bi morala.
Upam, da je v rokah, ki znajo ceniti, kaj držijo v njih.
Nekateri konji te naučijo konjeniških veščin. Redki te naučijo zaupati.
Amelie je bila ena izmed teh.
